Zakonca Janežič sta že več kot pol stoletja strastna zbiratelja etnoloških predmetov.
Poleg obsežne zbirke starih igrač sta lastnika številnih predmetov iz različnih obdobij, kot so stare budilke, ure, vinogradniški, vinarski in kletarski predmeti, tehtnice, torbice, zdravniški kovčki, lekarniški predmeti, stare šolske potrebščine, slaščičarski in kuhinjski predmeti, pločevinasta posoda, stekleni izdelki, porcelan, stare pletenine, vezenine, sakralni in velikonočni predmeti, gumbi, poštni predmeti, hranilniki, kovanci, radiofonija, telefoni, dežniki, ribiški predmeti, otroški vozički, staro pohištvo, stare listine in knjige, glasbila, lestenci, razno orodje … Večino teh predmetov sta kupila na bolšjih sejmih, v starinarnicah in na dražbah, nekaj sta jih dobila z izmenjavo, marsikaj pa sta pred propadom in izginotjem rešila od ljudi, ki so pospravljali podstrešja in kleti.
Etnološke predmete ne le zbirata, temveč tudi raziskujeta, proučujeta, čistita, restavrirata, vzdržujeta in razstavljata. S tem obujata in ohranjata kulturno dediščino, krepita zavedanje o preteklosti in identiteti, širita zavest o pomenu ohranjanja zapuščine naših prednikov ter opozarjata na vrednost predmetov, ki izginjajo.
Janez Janežič ni le zbiratelj in proučevalec etnološkega blaga ter restavrator, je tudi slikar, ilustrator, fotograf, človek tisočerih zanimanj. Ukvarja se tudi s kartografijo, filatelijo, tehniko, radiofonijo. Rojen v Ljubljani, leta 1947, je otroške dni in mladost preživel v Domžalah. Zbirateljstvo ga je prevzelo že v otroštvu, pri desetih letih je bil ponosen lastnik deset tisoč znamk. Pri štiriindvajsetih letih se je preselil v Koper, kjer je, zaposlen v Luki Koper, s svojimi karikaturami in fotografijami sodeloval pri ustvarjanju časopisa Luški glasnik. Več let je bil član uredniškega odbora. Po prihodu na Primorsko se je vključil v izolsko likovno sekcijo, ki danes deluje v okviru likovnega društva LIK Izola. Imel je več kot 35 samostojnih in 150 skupinskih razstav. Leta 1984 je kot likovni samorastnik razstavljal akvarele v Sao Paulu v Braziliji. Z risbami starih koprskih dimnikov, portalov in ključavnic je opremil več številk koprske literarne revije Fontana. Za svoje ustvarjanje je prejel preko 30 priznanj in nagrad. Je pobudnik izolskega sejma starin in običajev »Usake šćiat« (Vseh vrst), pet let je sejem deloval pod njegovim okriljem.
V nepogrešljivo pomoč in podporo mu je žena Marija, ki je doma iz Zrenja v hrvaški Istri. Ko je mlada s trebuhom za kruhom prišla v Koper, se je na večmesečnem tečaju izobrazila za kuharico, zatem je v koprskem hotelu Triglav delala več kot petindvajset let kot slaščičarka, do upokojitve pa v Pionirskem domu v Kopru.
Skupna sta jima vztrajnost in trdna volja, družijo in ženejo ju spoštovanje in ljubezen do preteklosti in zbirateljstva ter ohranjanje in oživljanje etnoloških predmetov in dragocene kulturne dediščine.
Darja Kromar