Spomini Staneta Kavčiča
Začelo se je pred domačo hišo na Jurčičevi. Kotalke, včasih hokejska palica in nato prvi koraki na ledu pod vodstvom Nade Jerovšek v mestnem parku.
Sprva Cicibani oz. takrat še skupina C, in kmalu skupina A. Posamezno in v paru z Evo Žuntar, kasnejšo uspešno atletinjo. Tam, kjer so danes teniška igrišča je bilo naravno drsališče, kjer smo občasno trenirali, zraven pa že umetno.
Hinko Dermol je vztrajal, da smo poleg drsanja začeli tudi s kotalkanjem. Strehe še ni bilo, zato je poleti betonska plošča »jokala« od potu. Pred vsakim treningom je bilo obvezno pometanje – to smo počeli sami. Franci Blatnik nas je popeljal do prvih pravih rezultatov – tudi v jugoslovanskem merilu. Seveda smo z uspehi nadaljevali tudi na ledu, krivec za to pa je bil Mitja Šketa, kasneje pa še Silvo Švajger s katerim sva se nekoč pomerila tudi kot tekmovalca.
Obvezni liki so bili zame nočna mora. Če sem v športu kaj sovražil so bili to tek in obvezni liki. Ampak brez omenjenega pač ni uspehov.
Že v osnovni šoli sem imel v glavi tri želje kaj bom študiral. Medicina, Igralska akademija ali šport. Pri 17tih sem pošteno in resno treniral in pri »zanki nazaj« na treningu poškodoval koleno in sledila je takojšnja operacija. Prehitro sem ponovno začel in tekmovalne kariere je bilo konec zaradi ponovne operacije. Tudi študij športa je bil zato vprašljiv , ampak sem vseeno trmaril in po gimnaziji vpisal takrat še Visoko šolo za telesno kulturo.
Po sanaciji poškodb sem se nekako odločil postati trener. Mlad, nadobuden, z veliko volje a malo znanja. Tega sem počasi pridobival in počasi so prišli tudi trenerski rezultati.
Na državna prvenstva smo se takrat vozili z vlakom. Spominjam se poti v Novi Sad, kjer smo komaj našli nekaj prostora za mlade tekmovalce, starši in jaz kot trener pa celo noč preživeli budni na hodniku.
Ne le po moji zaslugi, pač pa po zaslugi vseh takratnih trenerjev in tekmovalcev je HDK Celje postal strah in trepet širom Jugoslavije.
Republiški prvaki in takrat tudi Jugoslovanski naslovi niso bili nikakršna redkost. preveč papirja bi bilo potrebno, da bi vse naštel in morda ob tem naredil tudi kakšno napako in koga morda pozabil.
Kljub temu pa se bom spomnil obdobja, ki mi je ostalo najbolj v spominu. Dvakrat tedensko sva se z Metko Hladin z vlakom odpravila na trening v Zagreb, kjer sva se pripravljala na veliko mednarodno tekmovanje v Sofiji. Takrat mi je jugoslovanska drsalna zveza zaupala še Zagrebčana Tomislava Čižmešijo in »dream team » se je odpravil v bolgarsko glavno mesto. »Mulc« med trenersko smetano pripelje dva tekmovalca in takrat sem prvič začuti, da bi se trenerska kariera lahko razvila v izkušenega strokovnjaka. Pa ni bilo nič iz tega. Premamil me je drug šport. Na fakulteti za šport sem z d. Milanom Žvanom začel s testiranji športnikov svetovnega formata. Max Julen, olimpijski zmagovalec v veleslalomu iz Sarajeva, Tomas Burgler, Martin Hangl, so le nekatera imena s katerimi sem začel svojo dolgo trenersko smučarsko pot, ki sem jo zamenjal za drsalno. No vmes sem se še enkrat vrnil na led in z Metko Hladin odplesal zvoj zadnji ples na ledu.
Morda takrat nisem ravnal prav zaradi menjave športa , ampak tako pač je. Spomini na Celje pa ostajajo lepi, včasih pogledam slike iz svojega albuma in se spomnim lepih trenutkov ki sem jih preživel z Metko, Lejo, Jernejo, Matejo, Matejem in mnogimi drugimi.
–
Na sliki Stane Kavčič in Eva Žuntar leta 1972.
