Na fotografiji je Slavkin stari oče, nono Janez, ki sedi za Šimonovo hišo na Mršah. Rodil se je 1868 leta, umrl pa 1936 leta. Oblečene ima buote iz usnja. Buote so iz jagnečje kože varovalne široke gamaše, ki so si jih nataknili na noge namesto škornjev. Usnjene buote so trajale za vedno. Ker je bil tudi njen nono kosec, med vsemi drugimi kmečkimi opravili, je Slavka pesem posvetila koscu.
Kosec koso brusi
Kosec zjutraj zgodaj vstane,
brez fruštka si koso na rame dane,
zraven še b’t in babco zveže,
za pas pa vuosnik in uoslo priveže.
Trava rada se kosi,
ob štirih zjutraj se od daleč sliši,
ko še rosa se po travi sveti,
če jo pogledaš, se vse blešči.
Kosec koso brusi,
da na daleč se sliši
šviga-švaga-švi,
da kosec zadovoljno začne žvižgati.
Kosec oslo pljuva, ko jo klepa,
ker je od kamnov skrhana,
da z njo kositi se več ne da,
ker martra bi bila prevelika.
Šviga-švaga-švi,
težko travco se kosi,
to se zjutraj na daleč sliši,
do opoldneva, ko se od
cerkve zvonenje oglasi.
Takrat se tudi kosec usede,
da se ves poten od truda odpočije
in dobre južne se lačen naužije,
da se v njem vsa moč nazaj navije.
Travo trosi, meša in grabi,
da se trava zelena v seno posuši
in voz z voli na ledino privozi,
da v garah vse seno domov zvozi.
Zapisano 26.6.2002
