Slikarka Amina Kolarič se je rodila v Celju, kjer je tudi obiskovala osnovno in srednjo šolo. Po končanem šolanju se je zaposlila v Cinkarni Celje, kjer dela še danes. Kmalu po osamosvojitvi se je začela intenzivneje ukvarjati z likovnim izražanjem in se leta 1986 vključila v celjsko likovno društvo, Takratni predsednik Franc Klemen je zaslutil skriti talent mlade likovnice in jo poslal na izobraževanje v likovno delavnico v Novo mesto, kjer se je Amina srečala s kiparstvom in modeliranjem v glini. V želji za novimi spoznanji in izpopolnjevanjem je obiskovala kar nekaj slikarskih tečajev in delavnic ter končala slikarsko šolo, ki jo je organizirala likovna sekcija KPD Svoboda, ki jo je vodil akademski slikar Željko Opačak. Kmalu po vključitvi v društvo je začela tudi razstavljati – najprej je sodelovala na letnih preglednih razstavah članov društva, po letu 1992 pa so sledile samostojne razstave v Grosuplju, Celju, Čateških toplicah, Sevnici, Rogatcu, Laškem in Štorah.
Prve likovne korake je naredila Amina z oljnimi barvami, ki jih je nanašala na lesonit in keramiko – upodabljala je jadrnice, živali in cvetlice, pozneje je motive razširila še na akt in tihožitje; naslikala je tudi nekaj nabožnih podob, zadnje čase pa v iskanju novih motivov posega čudi na področje krajinarstva. Njeni motivi nimajo literarne ali zgodovinske vsebine – vzeti so iz vsakdanjega sveta; v bistvu gre za vrednotenje videnega in posnemanje stvarnosti, ki jo vizualno začuti in reproducira z barvami svoje duše. Navadno se osredotoči na en motiv, ki je jasno zaznaven, preprosto konstruiran in pripovedno jasen. Okolju namenja manj pozornosti – okolje je toliko ne zanima kot osrednji predmet, ki je tudi bistvo likovnega sporočila. Slog je preprost in prežet z občutljivostjo ženske duše. Navezana na resničnost daje poudarek barvi in učinku svetlobe. Oljne barve nanaša v tankih slojih in do potankosti izkoristi njihovo sposobnost za izrazito podajanje kontrastov.
Aminin talent se izraža v sposobnosti objektivnega gledanja in ustvarjalni energiji – predmet, ki ga vidi doživi in prenese na platno. Z umirjeno noto slikarske objektivnosti, natančnimi potezami čopiča in nekoliko zamolklimi barvnimi toni zna vdahniti sliki poetičnost realne stvarnosti.
dr. Ivanka Z. Cizelj
“V celjskem prostoru je slikarka Amina Kolarič že dalj časa prisotna. Samostojna delavka, mati, ki skrbi za družino in ob tem še za »likovno družino« Prijatelji, likovno skupino, katero vodi že nekaj časa. Je osebnost, ki impresionira, ostaja zvesta svoji samostojnosti, neodvisnosti in z njej lastno likovno govorico pušča individualno sled – identiteto – v času in prostoru. Njena likovna sporočilnost je igra brez diktata, kot vir energije, ki osvobaja od telesne nespretnosti in s tem ohranja spretnost. Osvobaja od nevednosti, vsakršne zavrtosti, celo od lastnih napak. Ustvarjalni gon, ki regenerira telo in duha ter združuje svobodo iz moči v novo moč. Njena sporočilna moč likovnega izraza se napaja iz izvirov etičnega koncepta, ki vzpostavlja most v družbenem – socialnem okolju v okviru likovne skupine in družbe navzven. Ostaja zvesta ekološki etiki, ki se iz narave vrača k naravi – k sebi – v svobodo (so)odgovornega sobivanja v naravi.”
Ratimir Pušelja, akademski slikar
