Andrej Žigon se je rodil 9. januarja 1952 v Logatcu kot drugi nezakonski sin mami Julki Golob; očeta je videl samo enkrat. Svoje prve pesmi je napisal v gimnaziji. Prvo pesniško zbirko Zeleni oblaki je s pomočjo Občine Logatec in tovarne KLI izdal leta 1971. Aprila 1978 je Žigon preživel prometno nesrečo, po kateri je bil več kot teden dni nezavesten. Kmalu potem je postal učitelj osnovne šole Dutovlje, kasneje je angleški in slovenski jezik poučeval tudi na Rakeku. Leta 1986 se je z diagnozo manične depresije invalidsko upokojil in še več let nihal med življenjem in smrtjo. Ko mu niti tretji poskus samomora ni uspel, se je odločil za življenje. Leta 1986 je izdal svojo drugo pesniško zbirko Krt v sedlu, začel je fotografirati, podarjati fotografije in organizirati dobrodelne dogodke, s pomočjo katerih je do konca življenja zbiral denar za ljudi s socialnega roba, predvsem reveže na Madagaskarju. Želel si je izdati tudi tako imenovani Regratov venec – nekakšno poslanico s citati slovenskih pesnikov in svetega pisma ter lastnimi verzi. Zadnjo – ustno verzijo venca v pisni obliki prvič objavljam v tem diplomskem delu. Žigonov prijatelj, kritik in pesnik Peter Kolšek je kot »regratov venec« razumel vso poezijo logaškega pesnika in na tem temelju tudi uredil posthumno izdano zbirko Andrej Žigona z naslovom Regratov venec. Ta nas znova prepriča, da je bil Žigon pri svojem pesnjenju individualist in nekonformist. Njegova prva pesniška zbirka je izrazito mladostniška, v drugi pa postanejo pesnikovo besedišče, pa tudi sintaksa in metaforika veliko bolj ostri – ne upesnjuje več le trenutka, temveč postane kritičen, ironičen in satiričen opazovalec družbe. Žigon uporablja veliko metafor, ki so zelo močne, sploh v kombinaciji s prostim verzom in ritmom besed.
Ključne besede: Andrej Žigon, pesnik, učitelj, fotograf, dobrotnik, Zeleni oblaki, Krt v sedlu, Regratov venec, Peter Kolšek, Madagaskar, Peter (Pedro) Opeka, Čuki in Poletna, Metod Pevec in Carmen, Borut Veselko in Odklop