Zvezna Titova štafeta je po dolgih letih, v letu 1965, spet potovala skozi Ilirsko Bistrico. Bila je velika obveznost za mladinsko organizacijo. Čeprav se je štafeto nosilo le skozi naselja, sicer so jo prepeljali iz kraja v kraj, je vseeno bilo zahtevno: zagotoviti spremstvo, poskrbeti za varnost. Kot predsedniku mladine v občini, ki sem komaj sprejel to funkcijo v občini mi ni bilo enostavno.
Podoživljal sem kako je bilo pred 20 leti, ko smo še kot pionirji prenašali Titovo štafeto. Mama mi je iz stare modre halje sešila kratke telovadne hlačke, tekli smo v belih majčkah; na pogled smo bili kot pravi športniki. S kamioni so nas prepeljali na približno isto mesto pod globovniške klance pred Šembijami. Na vsakih sto metrov so razporedili po enega pionirja ali pionirko in nam zabičali kako moramo previdno nositi štafetno palico. Bog ne daj pa nam štafetna palica pade iz rok. (Kaj bo Tito rekel?) Najbolj nevarno je bilo v trenutku, ko smo palico sprejemali in jo po pretečenih sto metrih predajali. Roke so se mi potile, štafetno palico sem za vsak slučaj držal kar z obema rokama in kako sem se oddahnil, ko sem jo srečno predal naprej.
No, tokrat so tekli drugi, ki so gotovo delili vsaj del iste odgovornosti in skrbi. Štafeta se je ustavila pred osnovno šolo ter zavila proti Podgradu in nadaljevala pot dalje proti Kopru.
Na sliki: Čakajoč na štart Titove štafete pred Ilirsko Bistrico, ki je bitriška mladina tu sprejela štafetno palico od postojnske mladine. Med prisotnimi so poleg predstavnikov Ilirsko bistriških družbeno političnih organizacij, milice, AMD, društva šoferjev in avtomehanikov, še sekretarka mladine Lidija Rener, prvi nosilec štafetne palice Miro Tomšič iz Koritnic, Vojko Čeligoj in drugi. V ozadju vrsta fičkov za spremstvo, vse kar je Bistrica premogla za ta pomemben dogodek v tem času. Pred novo OŠ v Ilirski Bistrici so štafeto pričakali učenci cele šole ter prvi letnik tedaj začete gimnazije. Prišla je celo skupina vojakov z glasbeno skupino. Štafetno palico sta sprejeli gimnazijki Maruška Lenarčič in Mija Logar in jo po končani slovesnosti predali na glavni cesti uradnemu spremstvu, ki je nadaljevalo pot proti Kopru. 158/vč
