Osemdeseta leta so bila za ilirskobistriško planinsko društvo zelo živahna. Članstvo se je nekoliko oddahnilo od zidave in urejanja Koče na Velikem Snežniku v prejšnjih letih. Spet so se razmahnili pohodi v gore še posebej na one vrhove kjer še nismo bili. Konec septembra smo se odločili za vzpon na 1642 m visok Matajur. Poln avtobus planincev, tudi s planinskimi vodniki in mentorji ter precej mladine se je odpravil na pot. V Kobaridu smo še zaman iskali miličniško dovoljenje za izlet v obmejni pas. In se iz vasice Svino podali v strmino. Kar dobro smo se nahodili, da smo se približali vrhu. Iznenada smo se znašli med italijanskimi lovci, ki so leže v visoki travi prežali na divjad. Verjetno smo jim splašili pričakovan uplen. Našega opravičila niso niti razumeli, saj smo, ne da bi vedeli, že bili onkraj državne meje. V tem smo že bili na vrhu. Najprej nas je »pozdravil« mejni kamen z letnico 1947, ko so ga postavili in poškodovanim napisom SFRJ, le dobra 2 metra dalje pa je že bil visok kamen, ki je označeval vrh Matajurja. Za skok do vrha na italijanski strani sem kot vodja izleta prevzel odgovornost. Če bi me za prehod meje brez dovoljenja zaprli sem računal, da bom od udeležencev le dobil kakšno kartico s pozdravi. Tu smo si dali duška in zapeli po naše iz polnih pljuč. Na vrhu je bilo tudi nekaj izletnikov z italijanske strani, ki pa so se nam vljudno umaknili, še posebej, ko smo zapeli ono tedaj moderno »Od Vardara pa do Triglava…«. Na gori smo se še razgledali. Žal je meglica zakrivala oddaljene vrhove, tudi vrh Triglava in obrise Jadranskega morja; videti tudi ni bilo razgibane Beneške pokrajine na italijanski strani. Pod vrhom stoji moderna kapelica posvečena Kristusu Odrešeniku, postavili so jo italijanski planinci. Povratek je bil na pol krajši in že smo bili pri avtobusu. Strah glede prehajanja meje ni bil upravičen. Srečno smo se vrnili domov.
Na sliki: Skupina ilirskobistriških planincev na vrhu 1642 visokega Matajurja, veseli, da smo spoznali še nov delček naše domovine. (Foto Vojko Čeligoj) 218/vč
