Prvo kočo zahodno od cerkve sv. Mohorja, ki so jo slavnostno otvorili 9. junija 1929, je po načrtu planincev postavil kmet Češnovar. Z leti je postajala premajhna, zato so leta 1936 sklenili postaviti večjo, na mestu, kjer stoji že 65 let. Do druge svetovne vojne so zgradili oporne stene, cisterno za vodo, prvo ploščo in pritličje z vmesnimi stenami. Tesarji so pripravili obod, položili nosilne stebre nad pritličjem in postavili prvi vogal polkrožne zunanje stene. Izbruhnila je 2. svetovna vojna in skoraj večina lesa je ostala neobdelana na tleh. Gospodar Franc Medvešek je imel še toliko časa, da je naročil oskrbniku Krapežu, naj spravi ves les pod betonsko ploščo. Načelnik dr. Drnovšek je moral predati dom Nemcem.
Po vojni so laški planinci z načelnikom dr. Dominikom Drnovškom nadaljevali z gradnjo planinskega doma na Šmohorju. Uspeli so izpeljati vse aktivnosti, večinoma s prostovoljnim delom, in od 2. novembra 1951 je bil dom že oskrbovan.
Leto 1952 je bilo za Planinsko društvo Laško leto zmage. Izvedli so še zadnja dela na domu in ga z velikim ponosom otvorili 17. avgusta 1952. Dogodka se je udeležilo veliko ljudi.
Planinskemu domu so planinci posvečali veliko časa. Vsa leta ga je bilo potrebno obnavljati in skrbeti za kar se da dobre oskrbnike. Nekaj let so uvedli dežurstva planincev ob vikendih in praznikih. Poleg prostovoljnega dela v razvijanju in delovanju na področju pohodništva in vzgoje članov je in bo še vedno velika skrb društva za ustrezno urejen dom. Pred desetletji so na Šmohorju gostovale zimske smučarske šole, tabori planincev, srečanja mladinskih odsekov, različna orientacijska tekmovanja in še bi lahko naštevali. Leta 1978 je bilo na Šmohorju razvitje društvenega prapora.
Leta 1987 je bil dom temeljito obnovljen. Poudariti je treba, da so podjetja Rudnik Laško, Pivovarna Laško, Komunala in Volna prispevali finančna sredstva in materiale. Da je dom ostajal ustrezno oskrbovan, pa je bilo pomembno tudi sodelovanje z zaposlenimi.
Na Šmohor lahko pridejo ljudje po različnih poteh, za katere skrbijo markacisti. Ali pa se pripeljejo po cesti ter uživajo v prijetnem zavetju gozdov in travnikov. Žejo in lakoto preženejo v planinskem domu, v katerem bi moral ostati duh planinstva, ki ga zlasti planinci pričakujejo in si ga želijo.
Prispevala: Fanika Wiegele
