!GRATULATIO!
JEST PO BOŽJI GNADI KAKOR PO GNADI NAŠGA GSPUDA MUSEUM DEREHTORJA DOHTARJA MONTVANITA IN GSPUDA EXELENCA – LONDES PRESENTA »GAUPTMAN« VESOLNIH PADZEMSKH GSPUDU K SO VLADARJI VSEH LUKN, ŠPRAJN, BREZDN, JAM, PAŽERAUNKU IN SPLOH VSEGA KAR JE LUKNASTGA, POTEM PA KOT DEREHTAR HRIBOVSKEM ŠPORKAS NA BRSNIKH IN KOT POHDEREKTAR VERAJNA VSEH (Z VEL. IZJEMAM) KRANSKH AL TAKUZVANH, SLOVENSKH ARMETHEER FUTOGRAFEN IN KOKR TUD V IMEN GSPUDA HRVATINA, TEGA LONGINA, IN TA VELCGA SKILAUFDEREHTARJA BAJTOLOGA KRAVOPISCA VESOLNIH HRIBU IN GORA GSPUDA BENDJVKA, KUKR V IMEN G.G. MUČITELJV TEH NOŠH OTROK T.J. GSPUDOV TAVČAJA, MICHLERJA IN KOVAČA GRATULIRAM K NJIHOVMU USPEH K SA PRIFENGA S VORCUG UŠTIMAL.
PODPIS B. BRINŠEK (L.R.)
Leta 1977 smo za 70-letnico Planinskega društva Ilirska Bistrica pripravljali vrsto slovesnosti, med drugim tudi izdajo tiskane edicije o društvu in njegovi dejavnosti v preteklih letih. Med drugim smo k sodelovanju povabili tudi prof. Pavla Kunaverja, Brinškovega osebnega prijatelja in člana planinske družbe Drenovcev. Veseli smo bili, da je obljubil pripraviti zapis o deležu Brinška med družbeniki v tej skupini Drenovcev. Res smo kmalu dobili obljubljeni zapis. Z njim pa tudi kar nekaj Brinškovih pisem med katerimi je bilo tudi objavljeno šaljivo pismo na sliki.
20. decembra 1977 smo ob 70 letnici PD povabili na zaključne slovesnosti prof. Pavla Kunaverja. Prišel je s soprogo in sploh bil glavna oseba teh prireditev. Zvečer je za članstvo in Bistričane pripravil predavanje o Bogumilu Brinšku. V nabito polni veliki dvorani Sokolskega doma je predstavitvi prisostvovala tudi družina Brinškovih in njegovih sorodnikov. S kolegom Mitkom Grljem sva pomembnega gosta in njegovo soprogo peljala domov v Ljubljano. Čeprav je bila ura pozna, se s kolegom nisva mogla odreči povabilu, da pospremiva zakonca Kunaver v njuno stanovanje v Mostah (Potrčeva 16). Tu sva občudovala številne spominke z gora in dejavnosti prof. Kunaverja. S posebnim veseljem sta nama zakonca Kunaver pokazala «šopek cvetja s Himalaje«, ki jima ga je z višine nad 8.000 m prinesel njun sin Aleš z ene od njegovih himalajskih odprav. Bila je skupina lišajev na majhnem kamnu, vidna šele pod močnim povečevalnih steklom. Izjemno slikovito. S člani Kunaverjeve družine sem bil še večkrat v prijetnih stikih. S sinom Jurijem sva bila skupaj v JLA v Bileći, bil je član slovenskega pevskega zbora, in po 45 letih smo imeli še zadnje pevske vaje v ljubljanski Operni kleti. Pomagal sem tudi pri zbiranju fotografij za veliko foto razstavo postavljeno, ob 100 letnici jamarstva na Slovenskem vzdolž dostopne sprehajalne poti v ljubljanskemTivoliju.
(ČV/604)
