Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
10. avgusta 1969 je v Ljubljani umrl Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Rodil se je 1. aprila 1900 v Ljubljani.
Rodil se je v obrtniško-železničarski družini kot zadnji, sedmi otrok očetu Antonu in materi Mariji. Šolanje je pričel na osnovni šoli na Vrtači, dokončal pa ga je na učiteljištvu v Ljubljani, kjer je leta 1919 maturiral. Prvo učiteljsko mesto je dobil leta 1919 v Dramljah pri Celju. Leta 1920 je poučeval na Prežinu nad Štorami, leta 1921 pa v Trbovljah. V Trbovljah je sodeloval pri delavskih socialističnih društvih, kjer je režiral in pisal (pesniška zbirka Trbovlje, 1923). Nekaj časa je učiteljeval tudi v Reki pri Laškem in v Cerkljah pri Brežicah. Leta 1925 je dobil mesto učitelja na meščanski šoli v Ljubljani na Prulah. Leta 1942 je na pobudo Prežihovega Voranca postal član Osvobodilne fronte. Med drugo svetovno vojno (jeseni 1943) je odšel v partizane, kjer je predaval, recitiral in objavljal svoja besedila. Po vojni je delal pri informacijskem vestniku OF Slovenskem poročevalcu, bil pa je tudi glavni urednik časopisa Delavske enotnosti. Od ustanovitve leta 1951 do 1954 je bil predsednik Slovenske izseljenske matice v Ljubljani, od leta 1958 do 1962 pa je bil tudi urednik založbe Borec. Umrl je 10. avgusta 1969 v Ljubljani.
Tone Seliškar je pisal pesniške zbirke, romane, novele in mladinsko književnost. Pojavil se je v prvih letih slovenskega ekspresionizma in obveljal za enega najbolj značilnih predstavnikov. Že na začetku se je uvrstil med zastopnike proletarske smeri.
Razkrival je bedo delavskega, zlasti rudarskega življenja in izražal upanje na srečnejše dni. Izhajal je iz socialnega ekspresionizma (Trbovlje, 1923), pozneje pa je prešel v socialni realizem (Pesmi pričakovanja, 1937). Tone Seliškar je sprva pisal pesniške zbirke za odrasle, kasneje pa tudi dela za otroke.
Pred drugo svetovno vojno je s pisanjem budil zavest delavcev. V velikem romanu Nasedli brod (1932) je dogajanje preselil v malomeščansko okolje.
Po mladinski povesti Bratovščina Sinjega galeba (1936) je bila 1969 posneta istoimenska mladinska nadaljevanka. Med njegova najboljša povojna mladinska dela pa vsekakor spadajo Mule (1948). Snov je jemal iz motivov izseljevanja (Rudi), pri delu Bratovščina Sinjega galeba iz življenja revnih dalmatinskih ribičev, snov iz partizanskih časov je uporabil pri delih Tovariši, Mule, Liščki, spomine na mladost pa v delih Deček z velike ceste in Fantu so zrasla ušesa. Za Seliškarjevo mladinsko pripovedno delo so značilne izrazita socialna in etična naravnanost, pravičnost vzornih junakov ter živahna in dogodkov polna zgodba.
Njegova dela so prevedena v številne jezike, med drugimi albanščino, češčino, italijanščino, madžarščino, makedonščino, nemščino, poljščino, romunščino, ruščino, slovaščino in srbohrvaščino.
Dramatika
Seliškar se z dramatiko ni veliko ukvarjal. Napisal je le dve deli. Prva je sodobna alegorična pesnitev Morje plaka (1920), v kateri so nastopajoče osebe Slovenija, Gorica, Istra, Dalmacija, Jetnik, Osveta. Osveta govori o žalujoči Sloveniji in jo hkrati tolaži, da je Osveta ta, ki daje moč in prinaša mir. Obljubo zaključi zbor, ki verjame, da bo kmalu prišlo odrešenje.
Drugo dramsko delo je kratka štiridejanska tragedija Kamnolom (1928).
Tone Seliškar je verz približal prozi. Tak verz je ustrezal pripovedni vsebini njegovih pesmi. Njegov slog je bil v ekspresionističnem obdobju patetičen, poln nabreklih podob, simbolov, zapletenih stavčnih zvez in oblik. Z novo stvarnostjo je te značilnosti izgubil ter postal vsakdanji, skoraj časnikarski.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Seliškar
Priporočamo tudi:
Književnik Tone Seliškar s Tržaške ceste 17
