Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
24. oktober 1917 – čudež pri Kobaridu, avstro-ogrski in nemški preboj italijanskih linij na soški fronti pomeni preobrat v 12. soški bitki
Priprave na dvanajsto soško bitko ali avstro-ogrsko-nemško ofenzivo, znano tudi pod imenom »Čudež pri Kobaridu«, so stekle že med enajsto soško bitko. Armadno poveljstvo in habsburški cesar Karel I. sta želela, da bi ofenzivo izpeljali samostojno, a stanje armade tega ni omogočalo. Zato so se za sodelovanje začeli dogovarjati z nemškim vrhovnim poveljstvom. Septembra 1917 je bil dogovor sklenjen, ofenzivo so poimenovali »Waffentreue«, »Zvestoba v orožju«, za datum napada so določili 22. oktober 1917.
Strateški načrt je predvideval ofenzivo v Zgornjem Posočju, med Bovcem in Tolminom, slonel pa naj bi na presenečenju, uporabi bojnega plina in bliskoviti skupni akciji pehote in topništva. Za skupno vojaško akcijo so sestavili novo, 14. avstro-ogrsko-nemško armado s petnajstimi divizijami, podrejeno nemškemu štabu, ki mu je načeloval Konrad von Dellmensingen, za poveljnika pa je bil imenovan general Otto von Below. Poveljstvo 1. avstro-ogrskega korpusa je prevzel general Alfred Krauss.
Za uspešno izvedbo drzno načrtovane ofenzive je bilo treba v Posočje prepeljati veliko vojaških enot, opreme in topništva. Prevoz čet in materiala v bližino bojišča se je začel v drugi polovici septembra in je trajal do same ofenzive. Enote so bile razporejene v vseh večjih krajih okrog bojišča: v Beljaku, Celovcu, Kranjski Gori, Ljubljani, na Jesenicah, v Kranju in Bohinju … Na območje bojišča so jih preselili le nekaj dni pred ofenzivo. Prevoz materiala in vojakov na bojišče je potekal preko prelazov Vršič in Predel, skozi rabeljski rudnik in z bohinjsko železnico po Baški grapi skoraj do Tolmina. Prevoz ogromne količine vojaške opreme, orožja in vojakov je predstavljal precejšen problem zaradi slabih prometnih povezav s Posočjem. Železniški promet je bil zato povsem podrejen vojaškim potrebam, za prevoz materiala so uporabili vse možne železniške in cestne povezave. Zaradi slabega vremena je dostava materiala in čet zamujala, zato so ofenzivo, ki je bila načrtovana za 22. oktober, prestavili najprej na 23. in nato na 24. oktober 1917.
Italijanski položaji so bili razporejeni v tri glavne bojne črte, ki so se nahajale ena za drugo. V primeru, da bi padla ena bojna črta, bi napad sovražnika zadržala druga. Vse obrambne črte so bile izredno dobro utrjene in opremljene. Avstro-ogrsko-nemška armada se je znašla pred skoraj nemogočo nalogo. V ofenzivi je morala premagati vse tri izredno dobro utrjene položaje. Da bi uničili te položaje, so se odločili, da uporabijo nov izum prve svetovne vojne, plin. Cilj plinskega napada v dvanajsti soški bitki so bili predvsem gorski hrbti, strma pobočja in ozke doline, kjer so bile italijanske topniške kaverne in opazovalnice. Da bi onesposobili te položaje, so uporabili granate, napolnjene s plinom fosgenom in klorarzinom. Dvanajsta soška bitka je bila znana tudi po uporabi nove revolucionarne taktike bliskovitega napada. Ta naj bi temeljila na uporabi topništva in hitrem napredovanju pehote, ki bi prebila nasprotnikovo obrambno linijo na najbolj izpostavljenem mestu ter ga nato obkolila. Nasprotnika naj bi nato pokončalo topništvo, ki bi sledilo pehoti.
14. avstro-ogrsko-nemška armada je bila razdeljena na več napadalnih skupin, poimenovanih po svojih poveljnikih: skupina Krauss, skupina Stein, skupina Scotti in skupina Berrer. Napad se je začel 24. oktobra 1917 ob dveh zjutraj. Že dober teden je trajalo izjemno slabo vreme, saj je deževalo, v višjih legah pa snežilo. Oblačno in megleno vreme je onemogočalo odkrivanje sovražnikovih baterij, italijansko topništvo pa je imelo vnaprej določene cilje. Ob drugi uri zjutraj so po ukazu v skrbno načrtovanem zaporedju zagrmeli topovi in minometi med Rombonom in Volčami. Za pravo presenečenje so takoj na začetku napada poskrbeli nemški oddelki za plinsko vojskovanje, ki so izvedli napad v Čezsoči pri Bovcu, v soteski Soče pod Javorščkom, v mali zajedi Naklo. Avstro-ogrskonemškemu topniškemu obstreljevanju je nato sledil napad pehote, ki je že v enem samem naletu zasedla prve bojne črte italijanske vojske in prodirala naprej. Od Tolmina proti Kobaridu je uspešno prodirala 12. šlezijska divizija, ki je prebila italijansko obrambno črto in zajela množico italijanskih ujetnikov.
Avstro-ogrsko-nemške enote so uspešno izrabljale začetno presenečenje in dejstvo, da se italijanske enote niso upirale. Drugega dne bitke, 25. oktobra, je bil v italijanskih vrstah hud padec bojne morale, začela so se prva dezerterstva. Na Livku so avstro-ogrsko-nemške enote zajele veliko italijanskih topov in tako prevzele nadzor nad ključnim obrambnim sistemom na desnem bregu Soče. Vrata v Furlansko nižino in naprej proti notranjosti Italije so se začela na široko odpirati. V naslednjih dneh se je prodiranje nadaljevalo in zasedeni so bili Kobariški Stol, Kolovrat in Matajur. Kmalu je bila dosežena tudi reka Tilment, kjer naj bi italijanska vojska vzpostavila obrambo. Toda general Luigi Cadorna je ukazal umik prek reke Tilment, ki se je spremenil v beg in razsulo italijanske vojske ter beguncev. Enote 14. avstro-ogrsko-nemške armade, ki so napadale že četrti dan zapored, so bile utrujene, preskrbovalne enote so jih le s težavo dohajale, težje topništvo pa jih ni moglo podpreti, ker je ostalo v zaledju – ceste pa so bile zasedene s kolonami ujetnikov. 2. italijanske armade tako rekoč ni bilo več, sovražnik pa je bil že pred Vidmom, sedežem italijanskega vrhovnega vojnega poveljstva. 27. oktobra je bil zaseden Čedad, Videm je bil zaseden 28. oktobra, 1. novembra pa je bil v nemških in avstrijskih rokah tudi levi breg Tilmenta. Umik italijanske vojske čez Tilment se je spremenil v panični beg, potekal je v nemogočih razmerah. Beguncev, tako vojakov kot civilistov, je bilo ogromno, zaradi obilnega deževja je močno narasla reka odnesla številne pontonske mostove, kar je vojakom onemogočilo pravočasen umik. Avstro-ogrsko-nemške enote so ofenzivo nadaljevale do 16. novembra 1917 in se ustavile šele na reki Piavi, kjer so jim napredovanje onemogočile italijanske enote, skupaj z zavezniki, ki so jim prišli na pomoč. Ob reki Piavi, kjer se je fronta ustalila, je italijanska vojska vzpostavila obrambno črto, ki se od začetka decembra, ko so avstroogrsko- nemške enote ustavile napade, ni več spreminjala.
Mag. Barbara Kalan: Preboj pri Kobaridu oktobra 1917. V: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 34–37.
Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/preboj-pri-kobaridu-oktobra-1917.html