Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
3. junija 1985 je na Malem Lošinju umrl Tine Orel, šolnik, publicist, urednik in organizator planinstva. Rodil se je 9. februarja 1913 v Trzinu.
Rodil se je v delavsko kmečki družini. Mati Rozalija je delala doma, saj so imeli v najemu 30 ha zemlje, oče pa kot železničar v Ljubljani. Tine je s petimi leti začel v trzinski dvoletni šoli, zaradi bistrosti pa so ga poslali v meščansko šolo v Ljubljano. Pozneje se je šolal na šentviški klasični gimnaziji in ker je imel izrazit smisel za jezike, je poleg obveznih latinščine in grščine poslušal tudi predavanja iz nemščine in francoščine. Bil je odličen dijak in je zato veliko poučeval ostale ter pri tem kazal izreden pedagoški dar. Leta 1931 je maturiral in se vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, na oddelek slovanskih jezikov in primerjalne književnosti. Že v času študija je pripravil seminarsko nalogo Ritem v Prešernovih pesmih in z njo navdušil prof. Kidriča, znanega prešernoslovca. Z odliko je diplomiral v letu 1936.
Septembra 1938 je začel s službovanjem na celjski gimnaziji in leta 1941 opravil profesorski izpit z oceno »povsem odlično«. Pred izselitvijo se je umaknil v Ljubljano, bil nekaj časa brezposeln, nato pa do leta 1945 zaposlen na Mestni občini Ljubljana, vmes zaradi sodelovanja z OF tudi zaprt.
Po nekaj premestitvah so ga leta 1946 zaposlili na celjski gimnaziji kot profesorja, leta 1949 pa je postal ravnatelj in to funkcijo opravljal do leta 1963, ko je odšel v Ljubljano k Turističnemu vestniku. Leta 1965 je delal kot pedagoški svetovalec za slovenski jezik na Zavodu za prosvetno-pedagoško službo, kmalu postal direktor in zavod vodil do konca leta 1968. Pozneje je delal še kot samostojni svetovalec na Republiškem ministrstvu za prosveto in kulturo, kot inšpektor na Zavodu za šolstvo SRS, nazadnje pa je postal predavatelj na Pedagoški akademiji v Ljubljani in na njenem oddelku v Novi Gorici. Avgusta 1977 je odšel v pokoj.
Eno od področij njegove široke delavnosti in tisto, s čimer se je v spomin sodobnikov še posebej vtisnil, je bilo planinstvo. Planine je vzljubil že zgodaj ne le kot pohodnik, saj je tudi sam splezal nekaj alpinističnih smeri. Znal je navdušiti tudi druge in dal vrsto pobud za kasnejše odmevne priredite: je organizator Herletovega smuka s Škarij, ki se je pozneje spremenil v Herletov memorial, dal je idejo za pohod Pot po poteh XIV. divizije itd. Leta 1946 je postal predsednik PD Celje in ga vodil vse do odhoda v Ljubljano v letu 1963. Pod njegovim vodstvom so obnovili in zgradili vrsto planinskih domov: v Logarski dolini, na Okrešlju, Mozirsko kočo, Kocbekov dom na Korošici, na Loki pod Raduho, na Gori Oljki … Leta 1949 je postal urednik Planinskega vestnika in ga nadvse uspešno vodil 30 let. V letih 1957 in 1962 je urejal tudi Celjski zbornik, vrsto let pisal gledališke kritike za celjsko gledališče, zunanjepolitične članke v lokalnem tedniku, bil soustanovitelj Celjske turistične zveze (1954), do leta 1963 njen podpredsednik itd. Od leta 1965 je sodeloval pri pripravi Slovenskega biografskega leksikona, od 1967 pa je bil tudi sodelavec Jugoslovanskega leksikografskega zavoda. To je le del njegove bogate življenjske ustvarjalnosti, zaradi katere je užival izreden ugled in za katero je prejel vrsto najvišjih javnih priznanj.
Natančen datum njegove smrti ni znan, saj je 2. junija pri Velem Lošinju zaradi bolezni (skleroza) zašel, našli pa so ga mrtvega šele dva tedna kasneje.
V spomin svojih sodobnikov se je zapisal kot izredno izobražena, močna in hkrati pozitivna človeška osebnost.
Biografsko geslo je pripravil Janko Germadnik in je bilo preneseno iz Celjskega biografskega leksikona (2003–2007); za ažuriranje gesla skrbi Osrednja knjižnica Celje.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/orel-tine/
Avtor gesla: Janko Germadnik, objavila: Osrednja knjižnica Celje
Priporočamo tudi: