Reka Branica je imela enakomeren in večinoma stalen dotok vode, zato je ob njej in njenih manjših pritokih nekoč obratovalo veliko število mlinov.
Mlini so bili večinoma manjši, z enim mlinskim kolesom. Med večje mline spada Marijin mlin v Spodnji Branici, ki je dobil ime po freski Matere Božje, naslikani v notranjosti mlina. Imel je pet mlinskih koles, ki so večinoma mlela koruzo in je deloval do leta 1965. Za Rihemberškim gradom, ob cesti ki iz Branika vodi v Sežano, je mlel Zagradnikov mlin, ki je imel prav tako pet mlinskih koles. Boris Možina v prispevku Vipavski mlini (Jadranski koledar, 1996) zapiše, da je bil mlin do leta 1919 v lasti družine Furlan, kasneje pa ga je odkupil Milan Terpin. V mlinu so mleli le, ko so imeli vodo. Poleti je namreč Branica, ki je hudourniška, presahnila. Večji mlin s štirimi mlinskimi kolesi je mlel tudi v samem kraju, v zaselku pod Čukom. Mlin Podčuk ali Furlanov mlin je imel štiri mlinska kolesa, ki so mlela pšenico, koruzo in ječmen. Skupaj z vasjo je bil požgan leta 1944, danes pa se v njem nahaja kmečki turizem.
MOŽINA, B. 1996. Vipavski mlini : od Branika do Lozic na Vipavskem. V: Jadranski koledar, str. 158-167
