Guzej. Razbojnik, morilec, predrznež, tolovaj, hudodelec, prekocuh, rokomavh, rokovnjač, vagabund, nesrečnež, zoprnik oblastem, maščevalec, pustolovec, nebodigatreba, upornik, ropar, zlikovec, človek, željan ljubezni, razumevanja, topline…
Šibenik pri Šentjurju, 12.november 1839
Košnica, 10. september 1880
Rojen v slamnati, uborni bajti na obrobju Kozjanskega je pri krčmarici na Dobrni, kjer se je, soldat 87. polka druge kompanije, žandar, vešč nemškega jezika, zaposlil, naletel na pretrd oreh: ženski ni bilo mar za njegovo delo, zanimal jo je on, moški. A ta ji je štrene temeljito premešal, zavrnil jo je : maščevala se je brez pomisleka, ga obtožila kraje, podtaknila srebrni jedilni pribor in še kaj, bil je obsojen, strpali so ga v keho v Rogatcu, od koder je ušel in se po robinhoodovsko zatekel v maščevanje…
Bili so težki časi. Kmetje na robu obupa. Kmečka odveza brez fickov jim ni pomagala, namesto da bi svojo zemljo kupovali, so svoja posestva prodajali, mnogi so se selili v Ameriko, na Laško, v nemške, francoske, belgijske rudnike. Francuh se je lotil tolovajstva, maščevanja in je – ropal in kradel, delil pravico in nakradeno blago, jemal bogatim, dajal revnim… poigraval se je s posvetno in cerkveno gosposko in tudi tako vnesel v te od cesarja in boga zapuščene kraje robinhoodovskega duha… se oblačil enkrat v žandarja, drugič spet v gospdoa, pa v pretkanega logarja, jo zagodel grofu Attemsu iz Brežic, si vzel na piko znamenito družino Ipavcev iz Šentjurja, farne gospode, nakupoval mačke po Podsredi, “potemplal” ženičko, ki si je drznila reči , da je potepin in nasploh grde reči o njem… se v poznih večernih urah poslavljal od pajdašev, ne da bi vedeli, da odhaja v Ameriko, velikodušno delil naropano, revčkom nosil blago, dajal denar, odplačeval dolgove, se oddolževal zoprnikom in pretepal z žandarji.
Počasi jim je, ubogim param med Savo, Sotlo, Savinjo in južno železnico, zlezel pod kožo, začeli so mu pripisovati tudi stvari, ki jih ni storil in ko so zaradi uboja žandarja razpisali na njegovo glavo visoko nagrado, je vrag vzel šalo, izdal pa ga vendar ni nihče. V miru božjem se je sestajal s kompanjoni, užil kratke trenutke sreče s svojo Barbiko, Amonovim dekletom iz bistriškega grabna, s katero se je tik pred usodnimi trenutki, ko so mu žandarji v Košnici pretrgali v zasedi nit življenja, namenil v Ameriko. Potna lista je imel menda že v žepu in tamkaj so žandarji našli tudi pisma, nekaj pisem, materi, ljudem nasploh.
Francuh počiva na prevorskem pokopališču in več kot sto let cveti na njegovem grobu vrtnica, menda jo je zasadila že Barbika… kdo bi vedel? Skozi dobro stoletje od njegove smrti so se v spominu ljudi nizale smešno trpke dogodivščine njihovega “anti junaka” kot jagode na molku:dlje časa je minevalo od njegove tragične smrti pod streli žandarjev na Drobnetovi domačiji, bolj je Šarklov Francuh odhajal v zgodovino in legendo. Ne le na Kozjanskem in ne le na Štajerskem… Postajal je nekaj novega: utelešal je želje preprostih ljudi, botroval njihovim upom, njegov upor, četudi morda kdaj ne tudi povsem “čist” in plemenit, je vse bolj postajal njihov upor, plemenit, smiseln, pogled, uprt v boljšo prihodnost.
Tako, korak za korakom, si ga je, vse do dandanašnjega, vzelo za svoje ljudsko Izročilo. Še vedo ljudje za njegove dogodivščine, vendar je za to poskrbela tudi – slovenska literatura in “izročila” Francuha ljudem, podobno kot se je to zgodilo v evropskem prostoru Robinu Hoodu, Janošiku, Viljemu Tellu, Tarasu Buljbi, Ginu di Taccu, Stjenki Razinu, ni ga naroda, ki ne bi imel kaj podobnega…ne smemo pozabiti še na naše rokovnjače, gorskega carja, Kralja Matjaža, a ta je že od nekdaj živel v bajki, Gubca… junaka “našega časa”, Petra Koštrco je na poseben način upodobil v » Povesti o dobrih ljudeh » Miško Kranjec. Francuhovo snov je dodobra pregnetlo kar nekaj piscev, o kateri bo moral spregovoriti tudi nameravani dokumentarec: Januš Golec, Ernest Tiran, Ana Wambrechtsammer (Danes grofje celjski in nikoli več), Albert Tanšek, dramatik Davorin Petančič, Jože Brilej in kot literarnozgodovinsko študijo še Milenko Strašek.
Povzeto po razstavi Milenka Straška (tekst in slike) Razbojnik Guzej – slovenski Robin Hood.
Košnica, 10. september 1880
Rojen v slamnati, uborni bajti na obrobju Kozjanskega je pri krčmarici na Dobrni, kjer se je, soldat 87. polka druge kompanije, žandar, vešč nemškega jezika, zaposlil, naletel na pretrd oreh: ženski ni bilo mar za njegovo delo, zanimal jo je on, moški. A ta ji je štrene temeljito premešal, zavrnil jo je : maščevala se je brez pomisleka, ga obtožila kraje, podtaknila srebrni jedilni pribor in še kaj, bil je obsojen, strpali so ga v keho v Rogatcu, od koder je ušel in se po robinhoodovsko zatekel v maščevanje…
Bili so težki časi. Kmetje na robu obupa. Kmečka odveza brez fickov jim ni pomagala, namesto da bi svojo zemljo kupovali, so svoja posestva prodajali, mnogi so se selili v Ameriko, na Laško, v nemške, francoske, belgijske rudnike. Francuh se je lotil tolovajstva, maščevanja in je – ropal in kradel, delil pravico in nakradeno blago, jemal bogatim, dajal revnim… poigraval se je s posvetno in cerkveno gosposko in tudi tako vnesel v te od cesarja in boga zapuščene kraje robinhoodovskega duha… se oblačil enkrat v žandarja, drugič spet v gospdoa, pa v pretkanega logarja, jo zagodel grofu Attemsu iz Brežic, si vzel na piko znamenito družino Ipavcev iz Šentjurja, farne gospode, nakupoval mačke po Podsredi, “potemplal” ženičko, ki si je drznila reči , da je potepin in nasploh grde reči o njem… se v poznih večernih urah poslavljal od pajdašev, ne da bi vedeli, da odhaja v Ameriko, velikodušno delil naropano, revčkom nosil blago, dajal denar, odplačeval dolgove, se oddolževal zoprnikom in pretepal z žandarji.
Počasi jim je, ubogim param med Savo, Sotlo, Savinjo in južno železnico, zlezel pod kožo, začeli so mu pripisovati tudi stvari, ki jih ni storil in ko so zaradi uboja žandarja razpisali na njegovo glavo visoko nagrado, je vrag vzel šalo, izdal pa ga vendar ni nihče. V miru božjem se je sestajal s kompanjoni, užil kratke trenutke sreče s svojo Barbiko, Amonovim dekletom iz bistriškega grabna, s katero se je tik pred usodnimi trenutki, ko so mu žandarji v Košnici pretrgali v zasedi nit življenja, namenil v Ameriko. Potna lista je imel menda že v žepu in tamkaj so žandarji našli tudi pisma, nekaj pisem, materi, ljudem nasploh.
Francuh počiva na prevorskem pokopališču in več kot sto let cveti na njegovem grobu vrtnica, menda jo je zasadila že Barbika… kdo bi vedel? Skozi dobro stoletje od njegove smrti so se v spominu ljudi nizale smešno trpke dogodivščine njihovega “anti junaka” kot jagode na molku:dlje časa je minevalo od njegove tragične smrti pod streli žandarjev na Drobnetovi domačiji, bolj je Šarklov Francuh odhajal v zgodovino in legendo. Ne le na Kozjanskem in ne le na Štajerskem… Postajal je nekaj novega: utelešal je želje preprostih ljudi, botroval njihovim upom, njegov upor, četudi morda kdaj ne tudi povsem “čist” in plemenit, je vse bolj postajal njihov upor, plemenit, smiseln, pogled, uprt v boljšo prihodnost.
Tako, korak za korakom, si ga je, vse do dandanašnjega, vzelo za svoje ljudsko Izročilo. Še vedo ljudje za njegove dogodivščine, vendar je za to poskrbela tudi – slovenska literatura in “izročila” Francuha ljudem, podobno kot se je to zgodilo v evropskem prostoru Robinu Hoodu, Janošiku, Viljemu Tellu, Tarasu Buljbi, Ginu di Taccu, Stjenki Razinu, ni ga naroda, ki ne bi imel kaj podobnega…ne smemo pozabiti še na naše rokovnjače, gorskega carja, Kralja Matjaža, a ta je že od nekdaj živel v bajki, Gubca… junaka “našega časa”, Petra Koštrco je na poseben način upodobil v » Povesti o dobrih ljudeh » Miško Kranjec. Francuhovo snov je dodobra pregnetlo kar nekaj piscev, o kateri bo moral spregovoriti tudi nameravani dokumentarec: Januš Golec, Ernest Tiran, Ana Wambrechtsammer (Danes grofje celjski in nikoli več), Albert Tanšek, dramatik Davorin Petančič, Jože Brilej in kot literarnozgodovinsko študijo še Milenko Strašek.
Povzeto po razstavi Milenka Straška (tekst in slike) Razbojnik Guzej – slovenski Robin Hood.
