Na vzpetini nad obalo Izole je bilo prazgodovinsko gradišče (kaštelir), utrjeno naselje Histrov, ilirskega plemena, ki je naseljevalo istrski polotok pred rimsko osvojitvijo.
Rimljani so si podvrgli Istro v letih 178-177 pred Kr., leta 32 pred Kr. pa so jo vključili v rimsko državo, v okviru 10. regije Italije, imenovane Venetia et Histria. V rimski dobi se je na otoku razvilo naselje, za katerega domnevajo, da se je imenovalo Halietum. V bližnjem Simonovem zalivu je bil v začetku 1. stoletja zgrajen arhitekturni sklop večje rimske obmorske vile z lastnim pristaniščem. Ostanki drugega, poznejšega pristanišča iz 2.-3. stoletja so bili odkriti severno od današnje Izole. Propad zahodnorimskega cesarstva leta 476 in vladavine Germanov, predvsem Gotov, niso v Istri in Italiji privedle do znatnih družbenih sprememb. V 6. stoletju sta Istra in z njo izolsko območje spadali v bizantinsko ali vzhodnorimsko cesarstvo. Izola je ob naselitvi Slovanov v njeno okolico v začetku 7. stoletja ohranila romansko prebivalstvo. Leta 788 je Istra izpod bizantinske oblasti prešla v sklop frankovske države. Frankovska oblast je temeljito spremenila družbene odnose, prekinila je z rimsko-bizantinsko ureditvijo in uvedla fevdalizem. Mestom je bila priznana samouprava, vendar ta ni vključevala zaledja. Izola se prvič omenja kot Insula v beneški listini Liber albus 14. 1. 932. Leta 1036 je oglejski patriarh Popon kraj Izolo z vsemi pripadajočimi pravicami podaril benediktinskemu samostanu v Ogleju. Naselje je leta 1253 razglasilo samostojnost in postalo mesto s svojimi zakoni in oblastjo. Primorska mesta so za razliko od mest v notranjosti, ki so jih ustanovili zemljiški gospodje, ohranila iz poznoantičnega obdobja podedovane prvine avtonomne ureditve. Od bizantinskega obdobja dalje je sicer lokalna samouprava v mestih zamirala, nikoli pa ni povsem zamrla. V 13. in 14. stoletju je bila Izola zaradi ozemeljskih sporov v vojnah s Piranom in Koprom. V obdobju od 1280 do 1797 je spadala pod Beneško republiko. Beneška uprava je posameznim osvojenim mestom pustila notranjo avtonomijo z mestnim svetom in beneškim podestatom na čelu. Aristokratski režim je v mestih po beneškem vzgledu skoncentriral oblast v rokah nekaterih bogatejših in vplivnejših družin, v Izoli so to bile družine Manzuoli, Besenghi in Ughi. Po propadu Beneške republike leta 1797, po kratkem prvem avstrijskem obdobju v Istri (1798-1805) in obdobju francoskih Ilirskih provinc (1809-1813) je Istra, in z njo Izola, do konca prve svetovne vojne leta 1918 sodila v okvir habsburške monarhije. V času med obema svetovnima vojnama je bila Izola v Kraljevini Italiji, ob koncu druge svetovne vojne leta 1945 jo je zasedla Jugoslovanska armada, do 1947 je pripadala coni B Julijske krajine, nato Svobodnemu tržaškemu ozemlju; leta 1951 pa je bila v okviru Jugoslavije pridružena Ljudski republiki Sloveniji. Od leta 1991 je Izola v Republiki Sloveniji. (Darovec, 2010)
Vir:
1. DAROVEC, D. (2010). Med izolskimi spomeniki : umetnostno-zgodovinski vodnik po umetnostni dediščini Izole = Among the monuments of Izola : art history guide to the cultural heritage of Izola. Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales
