Ko se je vojna vihra umirila, je dejavnost Narodne čitalnice ponovno oživela že septembra 1918 je
dr. Sernec v imenu društvenega odbora na gimnazijski profesorski zbor naslovil prošnjo, naj kdo izmed njih prevzame delo v društveni knjižnici. Odbor se je namreč odločil, da bodo knjižnico, ki je bila v obupnem stanju, ponovno odprli, vendar sprva le za člane. To se je zgodilo julija 1919, ko sta knjižno zbirko, ki je štela okoli 700 knjig, sta za silo uredila prof. Kmet in prof. Holeček.
Leta 1921 je knjižničarske posle prevzel Franjo Čepin (nameščenec v Celjski posojilnici), so se pojavile tudi zahteve »nečlanov«, naj se odprejo vrata knjižnice tudi zanje. Odbor je željam ustregel, toda tokrat ne več brezplačno. Vsak nečlan je moral položiti kavcijo 10 kron, potem pa si je lahko izposojal knjige brez omejitev dvakrat tedensko. Ker je bila knjižnica odprta tudi za javnost, je Narodna čitalnica od Ministrstva za prosveto prvič dobila 4.000 kron državne podpore.
Kljub temu pa težav v zvezi s poslovanjem društvene čitalnice ni hotelo biti konec. Knjižničar se je namreč nenehno pritoževal nad nedisciplino čitalničarjev, ki so jemali knjige s polic tudi takrat, ko knjižnica ni poslovala, jemali časopise in jih potem največkrat sploh niso vrnili. Knjižničar se je večkrat pritožil tudi zoper »strahovit nered v knjižnici«, ki ga je povzročil hišnik, ker je »po vsaki veselici nagrmadil vse stole in mize v knjižnico, tako da je dohod dostikrat sploh nemogoč«.
Kljub ukrepom odbora so se težave ponavljale in Franjo Čepin se je kmalu odpovedal vodenju knjižnice. Skrb za knjižnico je nato prevzela strokovna učiteljica Marija Kern kot prva ženska na tej funkciji v zgodovini Narodne čitalnice. Kljub premikom pa starih navad ni bilo mogoče povsem izkoreniniti. Z javno vlogo društvene knjižnice nekateri člani Čitalnice niso bili zadovoljni, saj jih je pri družabnih opravilih (taroku, biljardu itd.) motil vrvež ljudi, ki so si hodili izposojat knjige. Tudi dijaška mladina, ki je hodila v čitalnico prebirat dnevno časopisje, je izzvala kakšen medgeneracijski konflikt. Čitalniški pravilnik jim je dovolil uporabljati časopisje med 3. in 6. uro popoldan, posebej zanimiva pa je bila odločitev, ki se je glasila: »Ako se med tem časom nahajajo člani v dvorani in žele kak časopis, jim ga morajo dijaki brez ugovora prepustiti.«