Gosta 5. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« sta bila Tadžedin in Adnan Salija.
Oče Ekrem Salija, makedonski slaščičar, se je iz rodnega Gostivarja leta 1954 napotil v Izolo, kamor je prišel v iskanju boljšega življenja, ali, kakor rečemo, s trebuhom za kruhom. S seboj je iz Apatina na Madžarskem (države, znane po najboljših slaščičarjih) prinesel dva stara recepta, iz njiju pa je zrasla njegova slaščičarna. Začel je s prodajo sladoleda poleti in rdeče belih bonbonov pozimi. Z vozičkom je prepešačil Izolo in izolsko zaledje, tudi po 52 kilometrov na dan. Poleti je sladoled hladil z ledom, ki ga je dobil v Delamarisu. Tako je minilo šest let. Pripovedoval je, da so ljudje marsikdaj kupovali že zato, ker se jim je zasmilil. Njegov sladoledni voziček je pozneje kupila TV Ljubljana ter ga uporabila pri snemanju nekega filma. Prvo slaščičarno je odprl na vogalu Manziolijevega trga. Prodajal je kremne rezine in orehove rogljičke, narejene po madžarskem receptu. Ko pa so staro tržnico preselili, je delo zamrlo. Ekrem Salija se je odpravil na Sončno nabrežje štet sprehajalce. Tako je po tehtnem premisleku na mestu nekdanje bencinske črpalke odprl novo slaščičarno. Rad je pogostil prijatelje, otrokom je včasih, če so bili brez denarja, podaril kaj sladkega, sočustvoval je z reveži. Izolanom je ostal v spominu kot dober človek.
Družina Salija je leta nazaj s pecivom oskrbovala številne tovarne. Največ peciva so spekli na pomlad in v jeseni. Doživeli so tudi preobrazbo Izole iz ribiškega v prepoznavno turistično mesto. Žal številni tuji hotelski gostje le malokrat obiščejo slaščičarno, izjema so Velikonočni prazniki, ko pride v Izolo veliko obiskovalcev.
Starejši brat Tadžedin Ekrem, ki ga Izolani ljubkovalno kličejo Tačko, je bil odličnjak in se je kasneje v svetovno znani celjski zlatarski šoli izšolal za zlatarja. Dvanajst let je delal v Makedoniji kot obrtnik, zdaj pa je po duši Izolan.
Mlajši brat Adnan Ekrem je prevzel očetovo slaščičarno.
Pripravila Špela Pahor