Gost 53. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bil Mag. Igor Kolenc.
Leta 1959 rojeni Igor Kolenc je odraščal v preprosti delavski družini, kjer so bile vrednote delo, poštenost, skromnost in moč volje.
Po zanimivih in pestrih otroških letih, ki jih je preživel na nekdanjem Trgu JLA, sedaj Velikem trgu, kjer so se otroci igrali s ščinkami, spoznavali Izolo in njene ulice, barke, morje, hranili ribiške mačke na pomolu in lovili ribe, ter po končani osnovni šoli Vojke Šmuc, se je kot mlad fant vpisal v srednjo pomorsko šolo – smer strojništvo – ki je bila blizu, saj mu starši zaradi ekonomskih razlogov niso mogli omogočiti nadaljevanja želenega šolanja na srednji gradbeni šoli v oddaljeni in s stroški povezani Ljubljani. Končana srednja šola mu je omogočila študij na Strojni fakulteti. Vseskozi je delal v gospodarstvu, kjer je začel kot pripravnik in nato skoraj vsaki dve leti napredoval, dokler ni postal vodja podjetja. Vso svojo energijo je usmeril k doseganju rezultatov. Ob delu se je neprestano izobraževal. Tako je najprej vpisal študij ekonomije v Mariboru, kamor se je vozil vsak petek. Ker se je zavedal, da se mora človek vse življenje izobraževati in ker je imel srečo, da je živel v takšnem okolju, ki ga je k temu spodbujalo, je po specializaciji naredil še magisterij. Kot vodja različnih podjetij je čutil, da za delo z ljudmi ne potrebuje samo razvitega instinkta in posebnih talentov, pač pa tudi znanje, zato je dokončal še andragoško pedagoški študij na Pedagoški fakulteti, saj je menil, da je osnovna naloga nekoga, ki vodi ljudi, izobraževanje teh ljudi. Nad študijem na Pedagoški fakulteti je bil nekoliko razočaran in sedaj meni, da si je še največ znanja in izkušenj pridobil z delom. Delo z ljudmi ga je naučilo predvsem tega, da jim je treba prisluhniti in jim dati možnost, da pokažejo svoje dobre lastnosti in vrline ter svoje talente.
V mladosti je bil veseljak, potem pa se je umiril in sedanje družinsko življenje mu omogoča, da se lahko zbrano posveča delu. Nikoli ni bil član nobene politične stranke (le, ko je delal v Tomosu, je bil predsednik mladinske organizacije), bil pa je vedno ob pravem času na pravem mestu. Kljub uspešnosti si je po tridesetih letih neprestanega dela, izobraževanja in potovanj vzel dve leti časa zase in se posvetil stvarem, ki jih je želel dokončati. V tem času se je izobraževal, raziskoval ter objavil kar osemnajst različnih raziskav, posvetil pa se je tudi svojim hobijem in si na najeti zemlji, ki mu jo je predal oče, uredil sadovnjak. Začel je tudi razmišljati o novih izzivih in se prijavil za direktorja Splošne bolnice Izola. Potem so mu prijatelji s Fakultete za management v Kopru postavili vprašanje, ali bi želel postati župan. Vzel si je dva tedna časa za premislek ter se nato odločil, da bo kandidiral kot neodvisen kandidat. Kot profesionalni župan je izbral pot majhnih korakov in velikega zaupanja v prihodnost. Želi si pospešiti počasnost delovanja uradnikov in narediti občinsko upravo hitro, učinkovito ter prijazno občanom, zmanjšati goro papirja, spodbujati kvalitetne kadre, spodbujati kreativnost in inovativnost Izolanov, spodbujati rast gospodarstva, izkoristiti enkratno lego Izole in njeno zaledje, obstoj termalnih voda ter sončne podnebne razmere, ki omogočajo turizem skozi vse leto; razvijati želi družinski in posthospitalni turizem, ki sta neodvisna od sezone. Izolo prihodnosti vidi kot mesto, kjer ne bo živelo več kot 20000 prebivalcev, a le ti bodo živeli kvalitetno življenje.
Župan, ki so ga zaznamovali ljudje, ki jih je spoznal doma in v tujini, vsi različnih kultur in pogledov na svet, s katerimi ohranja stike, ki ga plemenitijo, pravi, da je življenje kot morje – lahko se usedeš v čoln in veslaš, a priti mora pravi kapitan. Vsako sredo popoldan odpre županova vrata in sprejme do šest občanov, ki prihajajo k njemu s svojimi stiskami in težavami. Ne more rešiti vseh njihovih problemov, a lahko jim prisluhne in tako spoznava življenje malih ljudi v Izoli.
Pripravila Špela Pahor
Po zanimivih in pestrih otroških letih, ki jih je preživel na nekdanjem Trgu JLA, sedaj Velikem trgu, kjer so se otroci igrali s ščinkami, spoznavali Izolo in njene ulice, barke, morje, hranili ribiške mačke na pomolu in lovili ribe, ter po končani osnovni šoli Vojke Šmuc, se je kot mlad fant vpisal v srednjo pomorsko šolo – smer strojništvo – ki je bila blizu, saj mu starši zaradi ekonomskih razlogov niso mogli omogočiti nadaljevanja želenega šolanja na srednji gradbeni šoli v oddaljeni in s stroški povezani Ljubljani. Končana srednja šola mu je omogočila študij na Strojni fakulteti. Vseskozi je delal v gospodarstvu, kjer je začel kot pripravnik in nato skoraj vsaki dve leti napredoval, dokler ni postal vodja podjetja. Vso svojo energijo je usmeril k doseganju rezultatov. Ob delu se je neprestano izobraževal. Tako je najprej vpisal študij ekonomije v Mariboru, kamor se je vozil vsak petek. Ker se je zavedal, da se mora človek vse življenje izobraževati in ker je imel srečo, da je živel v takšnem okolju, ki ga je k temu spodbujalo, je po specializaciji naredil še magisterij. Kot vodja različnih podjetij je čutil, da za delo z ljudmi ne potrebuje samo razvitega instinkta in posebnih talentov, pač pa tudi znanje, zato je dokončal še andragoško pedagoški študij na Pedagoški fakulteti, saj je menil, da je osnovna naloga nekoga, ki vodi ljudi, izobraževanje teh ljudi. Nad študijem na Pedagoški fakulteti je bil nekoliko razočaran in sedaj meni, da si je še največ znanja in izkušenj pridobil z delom. Delo z ljudmi ga je naučilo predvsem tega, da jim je treba prisluhniti in jim dati možnost, da pokažejo svoje dobre lastnosti in vrline ter svoje talente.
V mladosti je bil veseljak, potem pa se je umiril in sedanje družinsko življenje mu omogoča, da se lahko zbrano posveča delu. Nikoli ni bil član nobene politične stranke (le, ko je delal v Tomosu, je bil predsednik mladinske organizacije), bil pa je vedno ob pravem času na pravem mestu. Kljub uspešnosti si je po tridesetih letih neprestanega dela, izobraževanja in potovanj vzel dve leti časa zase in se posvetil stvarem, ki jih je želel dokončati. V tem času se je izobraževal, raziskoval ter objavil kar osemnajst različnih raziskav, posvetil pa se je tudi svojim hobijem in si na najeti zemlji, ki mu jo je predal oče, uredil sadovnjak. Začel je tudi razmišljati o novih izzivih in se prijavil za direktorja Splošne bolnice Izola. Potem so mu prijatelji s Fakultete za management v Kopru postavili vprašanje, ali bi želel postati župan. Vzel si je dva tedna časa za premislek ter se nato odločil, da bo kandidiral kot neodvisen kandidat. Kot profesionalni župan je izbral pot majhnih korakov in velikega zaupanja v prihodnost. Želi si pospešiti počasnost delovanja uradnikov in narediti občinsko upravo hitro, učinkovito ter prijazno občanom, zmanjšati goro papirja, spodbujati kvalitetne kadre, spodbujati kreativnost in inovativnost Izolanov, spodbujati rast gospodarstva, izkoristiti enkratno lego Izole in njeno zaledje, obstoj termalnih voda ter sončne podnebne razmere, ki omogočajo turizem skozi vse leto; razvijati želi družinski in posthospitalni turizem, ki sta neodvisna od sezone. Izolo prihodnosti vidi kot mesto, kjer ne bo živelo več kot 20000 prebivalcev, a le ti bodo živeli kvalitetno življenje.
Župan, ki so ga zaznamovali ljudje, ki jih je spoznal doma in v tujini, vsi različnih kultur in pogledov na svet, s katerimi ohranja stike, ki ga plemenitijo, pravi, da je življenje kot morje – lahko se usedeš v čoln in veslaš, a priti mora pravi kapitan. Vsako sredo popoldan odpre županova vrata in sprejme do šest občanov, ki prihajajo k njemu s svojimi stiskami in težavami. Ne more rešiti vseh njihovih problemov, a lahko jim prisluhne in tako spoznava življenje malih ljudi v Izoli.
Pripravila Špela Pahor
