Profesor Jakob Müller je v Zbornikih občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje, št. 10-14, popisal grosupeljske kovače in kovačnice.
Kovači so sodili med najpomembnejše rokodelce na podeželju in tudi v mestih. Izdelovali so poljedelska in druga orodja, elemente za gradnjo hiš (vezi za oboke) in mostov, okenske mreže, ključavnice, ograje, kovane dele vozov, orodja za specialna kmečka dela v gozdu, vinogradu in v obrteh, podkovali so konje in vole, zdravili živali in pregledovali zaklano živino, kovali najrazličnejše vrste žebljev.
Znanje, ki so ga stari mojstri imeli o kovinah, je znanje, ki se ga ni bilo moč naučiti iz knjig. Prenašalo se je iz roda v rod, z mojstra na vajenca.
V Zbornikih občine Grosuplje od številke 10 do 14 je profesor Jakob Müller objavljal svoje raziskave o kovaštvu, kovačijah in kovačih v takrat še ‘veliki’ občini Grosuplje.
Na današnjem območju mesta Grosuplje je profesor Jakob Müller naštel kovačnice: Kušarjevo na Cerkvenem hribu, Zrnčevo ob Hribski poti pri Adamičevi cesti, Štefančičevo ob Adamičevi cesti pred mostom čez Grosupeljščico, ob današnji cesti Ob Grosupeljščici pa je koval Martin Zajc.
Grosupeljska podkovska kovaška obrt je zamrla v 60. letih 20. stoletja. Zadnji je odložil kovaško kladivo in ugasnil ogenj na ješi – kovaškem ognjišču – Anton Zrnec 1969. leta. Kovači so se postarali, pa tudi konj je bilo vse manj.
Preden so zgradili cesto Ljubljana-Zagreb 1958. leta, je šla skozi Grosuplje cesta –Grosupeljci so ji rekli Velika cesta – ki je povezovala Ljubljano čez Višnjo Goro z Novim mestom in v preteklosti je po tej cesti potekal živahen promet s konjsko vprego. Na Grosupljem so se vozniki ustavljali, da so napojili in nakrmili konje v gostilnah pri Rusu, Koščaku, Koprivcu, Finžgarju, Vodičarju in Hlačmanu. Na ta leta še spominja velik vozniški napušč pri Vodičarjevem hlevu nasproti Štefančičeve kovačnice. Na mestu podobnega Rusovega hleva stoji zdaj trgovina.
Z vozništvom je v Grosupljem obogatel Jakob Žitnik, p.d. Markatov z Blata, ki se je priženil k Anžurju na Grosuplje, leta 1903 prenovil domačo hišo, leta 1905 pa se mu je zmešalo, ker ga je ugriznil konj, ki ga je preje ugriznil stekel pes.
Najboljšo lego je imela Štefančičeva kovačija: stala je ob glavni Veliki cesti, ob križišču z Malo cesto (proti Mlačevem), vozniška gostilna pa je bila v neposredni bližini. Kadar se je kakšen konj zbosil, je bil kovač takoj pri roki. Včasih so ga poklicali tudi sredi noči. V kovačnici Matevža Štefančiča(1894-1969) so pomagale tudi žena in hčerki. Kovačnica je imela pod skupnim ostrešjem dva prostora: kamnitega z ješo, mehom in panjem in lesenega (najmanj z ene strani odprt prostor), imenovan ‘pred kovačnico’, kjer so privezali konja med kovanjem.
Anton Zrnec se je učil kovaštva v Ljubljani ,izučil pa ga je v svoji domači kovačnici mojster Kušar. Urnik kovaškega vajenca se je začel ob šestih zjutraj, končal pa ob devetih zvečer. Plače ni bilo. Ko je postal samostojen podkovski kovač, je koval konje in izdeloval verige in okovje za vozove. Bil je družaben človek. Pri njem so se zbirali možje, pokramljali in tudi kaj popili, zato so fantje na kovačnico napisali Pri’šestici’, po znani ljubljanski gostilni.
Anton Kušar (1891-?) se je kovaštva izučil pri Demšarju v Ljubljani. V podkovsko šolo je hodil samo pozimi. Delati so začeli že ob petih zjutraj. V njegovo kovačnico so svoje konje vodili hlapci grosupeljskih mogotcev: Koščaka in Rusa. Račun so poravnali enkrat na leto.
Proti koncu19. stoletja je v Grosupljem delovala še ena kovačnica ob Cesti na Krko, torej nedaleč od Štefančičeve, vendar le krajši čas. Janezu Matjažiču so jo zgradili starši poleg domače hiše, toda Janez se je kmalu odselil v Ameriko.
Po letu 1945 je pri Tišlerju kot samostojni kovaški obrtnik delal tudi Jože Adamič(1924-?) iz Male Račne, iz znane kovaške družine. Kovaštva se je izučil doma. Izdeloval je vozove gumarje, ki jih je prodajal tja do Bosne. Zaradi upada konj in vozarstva je obrt opustil in postal avtoprevoznik.
Razen opisanih kovačij so bile kovaške delavnice tudi v okviru večjih podjetij.
