Konjeniški klub Grosuplje združuje rejce in lastnike konj.
Konjeniški klub Grosuplje je nastal leta 1956. Prvi predsednik je bil Jože Križman. Bil je žrebčar. Po vojni je bilo malo konj za delo in vzrejo, pa je država v Grosuplje poslala dva žrebca za oplojevanje kobil. Da bi se konjereja dvignila, so na vsako področje dali nekaj konj in kobil. Konje so pripeljali kot pomoč tudi iz Amerike z ladjami. Bili so to težki konji tudi do 1000 kg. Imenovali so jih ‘unre’ (tako kot pakete s hrano in obleko), čeprav so bili pasme ‘shire’. Podkoritnikova, žena krajevnega zdravnika, je Križmana prepričala, da je vzel tiste državne žrebce, ker jih nihče ni hotel. Eden je bil lipicanec, Edo, tak lažji, eden je bil pa težji. Sam je imel pasmo norik, po dva žrebca je imel zmeraj.
To je bila osnova za ustanovitev Konjeniškega kluba Grosuplje. Že 1957. leta so imeli dirke na travniku, kjer je danes OŠ Brinje. Dirke so bile poleti. Ljudje so prišli gledat od blizu in daleč. Tekmovali so kasači, imeli pa so tudi kmečke galopske dirke in dirke s kmečkimi vprežnimi vozovi ter preskakovanje ovir. Dirke so ponovili še leta 1958 in 1959. Konjeniški klub Grosuplje je bil sekcija TVD Partizana Grosuplje in član Konjeniške zveze Slovenije.
Poleg dirk so se člani Konjeniškega kluba Grosuplje udeleževali tudi gasilskih, prvomajskih parad, Titovo štafeto so nesli od Šmarja do Višnje Gore. Tudi na pogrebih svojih članov so jahali ob krsti po dva in dva in se potem pred cerkvijo postavili v špalir. Še danes pridejo na pogreb svojih članov in se postavijo v špalir ob robu pokopališča.
Delovali so ves čas, le od leta 1960 do 1975 je Konjeniški klub bolj miroval. Tedaj se je na konje gledalo kot na zavoro za kmetijstvo. Vendar so se družili, jahali na paradah, shodih, pogrebih svojih članov, večjih konjeniških prireditev pa ni bilo.
Leta 1977 konjeniški klub oživi. Lojze Potočnik in Bojan Habjan sta skupaj kupila kasaško kobilo Lakro in začela tekmovati. Potem so se pridružili še drugi: Rebolj, Dolinšek, Habjan, Peter Zadel iz Radohove vasi, Alojz Pajk z Vira pri Stični. Udeležili so se dirk v Radohovi vasi 1979. leta. Potem so dobra tri leta (1980-83) trenirali in prirejali dirke v Prapročah, pod Adamičevino. Uredili so si 800 m dolgo stezo, jarke so zasuli, poravnali teren in progo vsako leto utrjevali, nasipali pesek, da je bila že kar dobra steza. Vendar niso imeli podpore pri vodstvu kmetijske zadruge, ki je bila lastnica zemljišča, pa so jim neke jeseni kar odorali del proge. Dirk niso več prirejali, preselili so se v Brezje in tam naredili novo stezo, enkrat na teden pa so hodili trenirat v Ljubljano. To je povečalo stroške. Morali so se včlaniti še v ljubljanski konjeniški klub, da so lahko uporabljali stezo.
Vmes so nekateri tudi tekmovali, ne samo po domačih hipodromih, tudi po Jugoslaviji, v Subotici, Beogradu in tudi zmagovali so. Za leto 1982 je bil Konjeniški klub Grosuplje razglašen za tretji najboljši kasaški klub v Sloveniji po rezultatih, boljša sta bile le ljubljanski in ljutomerski, ki imata daljšo tradicijo.
Po letu 1990 so le še najvztrajnejši tekmovali: Habjan, Dolinšek, Pajk, Zadel, ostali so prenehali. Da bi nekako rešili konjeniški klub, so se začeli ukvarjati z rekreativnim jahanjem, s skromno galopsko dirko in lovom na lisico. Organizirajo tudi pustovanja, pri sprevodu dedka Mraza so sodelovali, vozili so Miklavža.
Predstavniki kluba delujejo v organih upravljanja Konjeniške zveze Slovenije, Treking zveze Slovenije, Združenja rejcev lipicanca Slovenije in slovenske toplokrvne pasme, Združenju sodnikov, v športnih, kulturnih in drugih organizacijah v občini, regiji in državi. Za svoje delo so člani dobili številna odlikovanja, kot so Bloudkova plaketa za dolgoletno delo na področju športa in mnoge druge za uspešne rejske in tekmovalne dosežke.
V posameznih obdobjih svojega delovanja je imel klub tudi preko 100 članov. Pokrival je namreč območje velikega dela Dolenjske in ljubljansko območje. Ob širjenju konjeništva so se ustanavljali klubi v Višnji Gori, Radohovi vasi in drugod, tako da sedaj Konjeniški klub Grosuplje pokriva predvsem območje grosupeljske občine.
Člani gojijo preko 80 konj, pretežno športnih pasem, ki jih uporabljajo za tekmovanja v kasaštvu, vožnji vpreg, preskakovanju ovir in dresuri. Velika večina članov pa konje uporablja v rekreativne namene.
