Z novim elanom

Sancin se ni uveljavil le kot izvrsten glasbeni izvajalec, že kot dijak se je živo zanimal za pedagogiko in metodiko in vestno zbiral izkušnje, ki mu jih je dalo poučevanje različno nadarjenih učencev. Tako je ob neposredni izkušnji zbral in uredil mnogo gradiva za poučevanje violinske igre na različnih težavnostnih stopnjah. Razvil se je v kompletno glasbeno osebnost; ne le, da je bil odličen koncertni violinist, skladatelj in pedagog, ukvarjal se je tudi s študijem akustike – godalne instrumente je sam popravljal in izdeloval. Z njegovim prihodom v Celje se je tako v veliki meri zgodilo tisto, o čemer je v sklopu kritičnih razmišljanj o celjski glasbeni sceni v Slovenskem narodu med drugim zapisal že leta 1911 Ciril Pregelj: »… Faktum je, da je glasbena šola v sedanjem obsegu pomanjkljiva in enostranska in prej ne bo bolje, da pride na zavod človek globoke glasbene izobrazbe, poln energije in umetniškega navdušenja, mož, ki bo znal ljudem vliti v srca tisti čarobni fluid, ki bo vezal vse umetniško čuteče v harmonsko celoto – kajti drugače smo v nevarnosti, da še ostanemo na spodnji stopnici glasbenega razvoja, kjer se čutimo najkomodnejše, ne želeč kvišku, k luči…«

Sancin in njegova žena Mirca, skladateljica, koncertna pianistka in profesorica klavirja, sta s številnimi drugimi primorskimi Slovenci, ki so se pred italijanskim političnim pritiskom umikali globlje na slovensko ozemlje, pomembno zaznamovala celjski kulturni utrip. Glasbena šola tako v javnosti kmalu ni več nastopala le kot glasbeno – izobraževalni zavod z bolj ali manj uspelimi glasbenimi produkcijami svojih učencev. Postala je tudi koncertna poslovalnica, ki je z organizacijo številnih kvalitetnih glasbenih dogodkov (koncertov in predavanj) dvigala umetniški okus poslušalstva, popularizirala glasbo in nenazadnje z izkupičkom pomembno podpirala šolski proračun. Kot izvrstna koncertna glasbenika sta večkrat za glasbene dogodke poskrbela kar sama.