Po vojni sta strniško taborišče prevzela Jugoslovanska ljudska armada (JLA) in Oddelek za zaščito naroda (OZNA) in ga preuredila v taborišče za politične zapornike in internacijo pripadnikov nemške narodnosti v Sloveniji.
V težkih gospodarskih razmerah po končani vojni ni bilo mogoče takoj nadaljevati z gradnjo tovarne. Vladal je celo dvom ali jo bo nova država sploh zmogla dokončati, saj je to zahtevalo ogromna finančna sredstva. Na gradbišču tovarne so leta 1945/1946 zaporniki opravljali le vzdrževalna dela. Leta 1947 pa je jugoslovanska vlada sklenila v Strnišču nadaljevati z gradnjo in zgraditi tudi tovarno aluminija. Podjetje Gradis iz Maribora je na temelju nemških barak sezidalo nove, da bi služile za delovno naselje graditeljev tovarne in novega industrijskega naselja. Ko so se obnovila dela na izgradnji tovarne, je vlada aprila 1949 v Strnišču ustanovila delovno taborišče za obsojence za poboljševalno delo. Julija 1949 je na gradbišču tovarne v Strnišču delalo ok. 1800 oseb, od tega 391 kaznjencev.
Julija 1949 je bilo taborišče ukinjeno in namesto njega ustanovljeno delovno taborišče za družbeno koristno delo, ki je obstajalo do aprila 1950. Večina obsojencev na prisilno in družbeno koristno delo so bili politični obsojenci, ki jih je bilo po mnenju tedanje oblasti potrebno prevzgojiti. Ob ukinitvi taborišča je bilo v Strnišču 129 kaznjencev.
Strniška grajska posest je bila priključena splošnemu ljudskemu premoženju. Grajska poslopja in posestvo so najprej služili kot »Kmetijsko gospodarstvo« za prehrano delavcev pri gradnji tovarne glinice in aluminija, nato pa kot samostojno gospodarstvo. Leta 1959 je bilo posestvo s stavbami vključeno v Kmetijsko gospodarstvo »Dravsko polje«, 1961 pa so ga priključili Kmetijskemu kombinatu Ptuj.
(Pripravila: Melita Zmazek)