Izhodišče romarske poti na Limbarsko goro je bilo tudi v Krašnji. Pot je vodila čez mostiček, ki ga je odnesla voda. Zato je današnja pot v začetku izpeljana malo drugače.
Cerkev na Limbarski gori so sezidali okoli leta 1667 in je kmalu zaslovela kot romarska cerkev. Postala je premajhna, zato so jo povečali v prvi polovici 18. stoletja. Največ ljudi je romalo na Limbarsko goro k svetemu Valentinu v Binkoštih. Tudi danes se po tej označeni poti povzpne na goro veliko pohodnikov.
Fran Maselj Podlimbarski, iz črtice Kako sem prvikrat romal: “Dan pred svetim Tilnom je že vse kazalo na gorski shod. Prišli so medičarji na svojih težkih vozeh in najeli v naši vasi lahke voziče, na katerih so peljali svoje blago dalje na goro. Otroci smo ogledovali te imenitne može in njihove kovčke in živo smo si v mislih slikali lepe stvari, ki se bodo prodajale na gori. Z medičarji so prišli berači, ki so gredoč na goro obirali hiše po dolini. Popoldne so začeli vreti romarji od vseh strani. Po njih so vaščani sklepali, koliko bo obogatela cerkev, koliko bodo raztočili krčmarji, prodali mali trgovci in ali bo kaj prida beračem.
Fran Maselj Podlimbarski, iz črtice Kako sem prvikrat romal: “Dan pred svetim Tilnom je že vse kazalo na gorski shod. Prišli so medičarji na svojih težkih vozeh in najeli v naši vasi lahke voziče, na katerih so peljali svoje blago dalje na goro. Otroci smo ogledovali te imenitne može in njihove kovčke in živo smo si v mislih slikali lepe stvari, ki se bodo prodajale na gori. Z medičarji so prišli berači, ki so gredoč na goro obirali hiše po dolini. Popoldne so začeli vreti romarji od vseh strani. Po njih so vaščani sklepali, koliko bo obogatela cerkev, koliko bodo raztočili krčmarji, prodali mali trgovci in ali bo kaj prida beračem.
Napočilo je Šentilovo. Ob enih zjutraj je na gori potrkavalo imenitnemu dnevu. Komaj sem prestopil na hišni prag, že sem pogledal na goro. Udarila sva po stezi mimo dehteče trave. Zavila sva po stezi v goro. Iz doline se je slišalo ropotanje mlinskih koles, petelinje petje, pasji lajež in zdaj in zdaj bitje cerkvene ure. Teta je užgala trske, katere je nesla s seboj na goro, povsod se je slišalo govorjenje, tu zamolklo, tam živo. Gorska ura je bila počasi in slovesno, ko sva se bližala cerkvi.”
