Pri treh letih se je z očetom in materjo iz ljubih mu Trbovelj preselil v Velenje. Boste vprašali, kako to. Takšna selitev je v tistem obdobju doletela marsikatero trboveljsko knapovsko družino, katere moški člani so bili udeleženi v štrajku (januar, 1958). Da ne bi več povzročali težav, so jih razselili – nekatere tudi izven meja takratne Jugoslavije.
Po prihodu v Velenje je Ovnikova družina živela tipično rudarsko življenje – oče je kot knap hodil v jamo, mati pa je gospodinjila in skrbela za dva majhna otroka. Ko je kasneje izrazila željo, da bi se zaposlila in tako prispevala v družinski proračun, je postala skrbnica »puršev«: velenjski rudnik je postavil stolpnico in v njej namenil eno stanovanje družini, ki bo skrbela za val mladeničev, bodočih rudarjev, ki so se v velenjski rudnik stekali s celotnega območja nekdanje Jugoslavije. »Purši« so z Ovnikovimi jedli, spali, se jokali in smejali ter seveda trosili drobce svojih življenjskih zgodb, ki jih je Jože Ovnik vestno vpijal in hranil v spominu. A niso bili le mladci, ki so se kalili v velenjskem rudniku tisti, ki so pripovedovali zgodbe; oče je Jožetu in njegovemu bratu za lahko noč pripovedoval zgodbe iz rudarskega življenja. S seboj je ob večerih poleg zgodb prinesel tudi značilen vonj po tobaku, premogu in milu. Vse to je Ovnik kasneje prelil na papir – iz vseh zgodb, so nastale in še nastajajo slike, podobe rudarskega življenja, o katerih je Ovnik slišal ali jih kasneje videl na lastne oči.
Jože Ovnik sicer meni, da so knapovski bogovi že dolgo nazaj določili, kdo bo tisti, ki bo zapisal in upodobil rudarske pripovedi, rudarsko življenje in tako spomin nanj predal zanamcem. Meni, da si tega poslanstva ni sam izbral ali se zanj zavestno odločil; to je ves čas nosil v sebi, s seboj – ko je dozorel, je nastopil čas, da začne podobe zlivati na papir in jih predajati drugim ljudem.
In na takšen način, ob poslušanju in pomnjenju zgodb in rudarskega vsakdana, je v Ovniku zorela tudi podoba Perkmandeljca – škrata, ki prebiva v rudniških jaških in pomaga ali nagaja knapom. Ko se je Ovnik iz Velenja preselil nazaj v Trbovlje, je spoznal, da so domačini na Perkamndeljca pozabili, oz. je bil tako vseprisoten, da se ga niso več zavedali. Ker je želel to spremeniti in oživiti škratovo podobo, je lepega dne sedel za mizo, vzel v roke svinčnik in izdelal prvo risbo Perkmandeljčevega obraza. Kasneje so nastale tudi risbe škrata v celoti – v značilnih zelenih, rdečih in rjavih oblačilih – to so namreč barve, ki jih Ovnik povezuje s Trbovljami: močne, zemeljske barve, ki so prvinske, kot so bili prvinski prvi trboveljski knapi in njihove družine. Je pa Perkmandeljc v Ovnikovi upodobitvi tudi poseben, nagajiv, poskočen – samo takšen namreč lahko prinaša čustveni naboj, ki bo trboveljske ljudi ganil in jih spomnil na korenine.
Kasneje se je sam, na lastno željo in pobudo pri šestindvajsetih letih vrnil v Trbovlje in tu ostal. Kljub temu da mu je selitev oče zameril, se je vrnil, sem, kjer se je vedno počutil doma – v Trbovljah je bila svoboda (povezana s počitnicami, ko je lahko hodil bos in si zvečer noge umival s sirkovo krtačo v cinkovem lavorju), bili so sorodniki, bila je divjina in tu je našel ljubezen. Dekle, ki je bilo ves čas soseda njegove babice, je postalo njegova žena. Trbovlje so ves čas imele blato in kocke, žmah po špajzi – po domači rabarbarini marmeladi, vloženi papriki in masti; Velenje, kljub nežni, zeleni travi in mondenemu asfaltu, ni bilo dovolj vabljivo.
Kot rečeno, Jože Ovnik se je v Trbovlje vrnil zaradi domotožja. A zakaj je tu ostal? Zaradi ljubezni, seveda – njegova bodoča žena je bila štipendistka zasavske osnovne šole in jo je v Trbovljah čakalo delovno mesto. Delo si je v Trbovljah tako poiskal tudi Jože (zaposlili so ga pri Rudniku), mlada zaljubljenca pa sta si prvi dom uredila kot podnajemnika pri Počivavšku. Kako je bilo s službami v Trbovljah v tistem času, vemo vsi domačini, situacijo pa boste razumeli, če se boste spomnili, da je šla večina podjetij tistega časa ekonomsko strmo navzdol in končala v stečaju – tudi z Ovnikovim delovnim mestom se je godilo podobno, zato je srečo poskusil v tujini – kruh si je služil v Nemčiji in Švici – a ga je nenehno vleklo domov. Po vrnitvi je leta 1991 odšel v vojsko kot »dobrovoljec« in si nato poiskal državno službo v slovenski prestolnici in jo opravlja še danes.
Jože Ovnik sicer meni, da so knapovski bogovi že dolgo nazaj določili, kdo bo tisti, ki bo zapisal in upodobil rudarske pripovedi, rudarsko življenje in tako spomin nanj predal zanamcem. Meni, da si tega poslanstva ni sam izbral ali se zanj zavestno odločil; to je ves čas nosil v sebi, s seboj – ko je dozorel, je nastopil čas, da začne podobe zlivati na papir in jih predajati drugim ljudem.
In na takšen način, ob poslušanju in pomnjenju zgodb in rudarskega vsakdana, je v Ovniku zorela tudi podoba Perkmandeljca – škrata, ki prebiva v rudniških jaških in pomaga ali nagaja knapom. Ko se je Ovnik iz Velenja preselil nazaj v Trbovlje, je spoznal, da so domačini na Perkamndeljca pozabili, oz. je bil tako vseprisoten, da se ga niso več zavedali. Ker je želel to spremeniti in oživiti škratovo podobo, je lepega dne sedel za mizo, vzel v roke svinčnik in izdelal prvo risbo Perkmandeljčevega obraza. Kasneje so nastale tudi risbe škrata v celoti – v značilnih zelenih, rdečih in rjavih oblačilih – to so namreč barve, ki jih Ovnik povezuje s Trbovljami: močne, zemeljske barve, ki so prvinske, kot so bili prvinski prvi trboveljski knapi in njihove družine. Je pa Perkmandeljc v Ovnikovi upodobitvi tudi poseben, nagajiv, poskočen – samo takšen namreč lahko prinaša čustveni naboj, ki bo trboveljske ljudi ganil in jih spomnil na korenine.
Kasneje se je sam, na lastno željo in pobudo pri šestindvajsetih letih vrnil v Trbovlje in tu ostal. Kljub temu da mu je selitev oče zameril, se je vrnil, sem, kjer se je vedno počutil doma – v Trbovljah je bila svoboda (povezana s počitnicami, ko je lahko hodil bos in si zvečer noge umival s sirkovo krtačo v cinkovem lavorju), bili so sorodniki, bila je divjina in tu je našel ljubezen. Dekle, ki je bilo ves čas soseda njegove babice, je postalo njegova žena. Trbovlje so ves čas imele blato in kocke, žmah po špajzi – po domači rabarbarini marmeladi, vloženi papriki in masti; Velenje, kljub nežni, zeleni travi in mondenemu asfaltu, ni bilo dovolj vabljivo.
Kot rečeno, Jože Ovnik se je v Trbovlje vrnil zaradi domotožja. A zakaj je tu ostal? Zaradi ljubezni, seveda – njegova bodoča žena je bila štipendistka zasavske osnovne šole in jo je v Trbovljah čakalo delovno mesto. Delo si je v Trbovljah tako poiskal tudi Jože (zaposlili so ga pri Rudniku), mlada zaljubljenca pa sta si prvi dom uredila kot podnajemnika pri Počivavšku. Kako je bilo s službami v Trbovljah v tistem času, vemo vsi domačini, situacijo pa boste razumeli, če se boste spomnili, da je šla večina podjetij tistega časa ekonomsko strmo navzdol in končala v stečaju – tudi z Ovnikovim delovnim mestom se je godilo podobno, zato je srečo poskusil v tujini – kruh si je služil v Nemčiji in Švici – a ga je nenehno vleklo domov. Po vrnitvi je leta 1991 odšel v vojsko kot »dobrovoljec« in si nato poiskal državno službo v slovenski prestolnici in jo opravlja še danes.