Služba Ovniku pomeni varnost, socialno ugodje in zavedanje, da lahko preskrbi družino – umetnost pa je tista, ki mu daje krila; je področje na katerem se je našel in ki mu posveča večino svojega časa. Umetnost ga pomlajuje.
Ovnik sicer nima nobene umetniške šole; knapovski sinovi so v takratnih časih lahko postali največ »šlosarji«. Si je pa na srednjo umetniško šolo želel iti in mama ga je skrivaj peljala na sprejemne izpite – le-te je opravil z odliko, a finančno stanje družine vpisa na takšno šolo pač ni dopuščalo. Zaveznico je takrat našel v stari mami, ki mu je položila na srce, da ne rabi umetniške šole, saj ima talent in bo imel v prihodnosti od tega le korist: imel bo službo in če bo kaj narisal, bo tisto lahko tudi prodal.
Svoje risanje Jože Ovnik seveda prilagaja družinskim obveznostim in ustvarja doma: sliši in čuti prisotnost svojih bližnjih, kar mu daje energijo in zagon za ustvarjanje.
Njegove risbe prinašajo podobe Trbovelj nekoč in tudi danes: ko hodi po rudarskih kolonijah, mu pred oči skačejo prizori, ki jih je videl v otroštvu ali le podoživel ob poslušanju zgodb o tem, kako je bilo včasih. Na kraju samem potem risba dobi okvirno podobo, ki jo doma zgladi, izpili, dodela.
Ovnik v svoje risbe daje del sebe – tako duhovno kot tudi fizično: ko s prsti maže po papirju, daje v risbo svojo kožo, svoj DNK. Vsaka slika je tako celotno njegova, njegov fizični in duhovni produkt – ko se od kakšne med njimi loči, boli.
Jože Ovnik sicer meni, da ne moremo govoriti o umetnosti, pač pa le o tem, kaj je všečno (in se posledično dobro prodaja) ter kaj ni všečno (in se ne prodaja). Meni, da se mora vsak umetnik, ki želi od svojega dela živeti, sprijazniti z dejstvom, da je umetnost kot politika: ne smeš naravnost povedati, kar želiš, saj tega ljudje ne bodo razumeli in sprejeli, tako se tvoje delo ne bo prodajalo. V osnovi dela, kar čuti in ker čuti, da mora nekaj ustvariti – mu je pa seveda všeč, da svojo »umetnost« lahko proda.
Svoje risanje Jože Ovnik seveda prilagaja družinskim obveznostim in ustvarja doma: sliši in čuti prisotnost svojih bližnjih, kar mu daje energijo in zagon za ustvarjanje.
Njegove risbe prinašajo podobe Trbovelj nekoč in tudi danes: ko hodi po rudarskih kolonijah, mu pred oči skačejo prizori, ki jih je videl v otroštvu ali le podoživel ob poslušanju zgodb o tem, kako je bilo včasih. Na kraju samem potem risba dobi okvirno podobo, ki jo doma zgladi, izpili, dodela.
Ovnik v svoje risbe daje del sebe – tako duhovno kot tudi fizično: ko s prsti maže po papirju, daje v risbo svojo kožo, svoj DNK. Vsaka slika je tako celotno njegova, njegov fizični in duhovni produkt – ko se od kakšne med njimi loči, boli.
Jože Ovnik sicer meni, da ne moremo govoriti o umetnosti, pač pa le o tem, kaj je všečno (in se posledično dobro prodaja) ter kaj ni všečno (in se ne prodaja). Meni, da se mora vsak umetnik, ki želi od svojega dela živeti, sprijazniti z dejstvom, da je umetnost kot politika: ne smeš naravnost povedati, kar želiš, saj tega ljudje ne bodo razumeli in sprejeli, tako se tvoje delo ne bo prodajalo. V osnovi dela, kar čuti in ker čuti, da mora nekaj ustvariti – mu je pa seveda všeč, da svojo »umetnost« lahko proda.
