Rusija je morala z Nemčijo in Avstrijo skleniti mir. Podobno se je zgodilo z Ukrajino. Tudi Romunija je omagala. Dr. Anton Korošec je na Dunaju agitiral za Jugoslavijo pod habsburškim žezlom. Prihodnost je pokazala, da pri tem ni bil uspešen. Kaj pa ljudje?
Draginja je tega leta prebila vse rekorde. Kilogram mesa je stal že od 16 do 30 kron, vino pa 10 kron. Po mestih so se pojavljale ljudske vstaje. Maja se je vršila tretja rekvizicija žita in kovin. Ženske v prekodravskem Forminu je rekvizicija tako razjezila, da so pri tem ubile državnega uradnika, ki je prišel v vas. Iz barbarske cerkve so odvzeli celo 21 cinastih orgelskih piščali. Vsi so bili siti vojske. Slišalo se je, da so se vojaki 17. polka uprli v Judenburgu, vojaki 97. polka pa v Radgoni. Osem voditeljev upora je bilo ustreljenih.
Meja med Avstrijo in Ogrsko (v katero je spadala takrat tudi Hrvaška) je bila popolnoma zaprta in zastražena. V Cirkulane je prišlo 17 vojakov, ki so stražili mejo s Hrvaško. Od maja do julija so vpisovali 8. vojno posojilo. Župnik je pri svojih faranih nabral 56.050 kron, v vseh posojilih dotlej 514.650 kron.
Začele so se končne vojaške aktivnosti. Prvi preboj fronte se je dogajal na Balkanu. 16. oktobra 1918 je cesar Karl I. dal Sloveniji avtonomijo (brez Hrvaške), s čemer Južni Slovani niso bili zadovoljni. Američan Wilson se ni hotel več pogajati z avstro-ogrsko oblastjo, ampak z narodi te države. Po večjih mestih monarhije so izbruhnile revolucije, vihrale so rdeče zastave. Habsburžani so z dvora na Dunaju pobegnili, slovanski poslanci so zapustili Dunaj, kjer je vladala nemška avtokracija … Vojaki so zapustili strelske jarke in jo ucvrli proti domovom. Lačni so po poti ropali prebivalstvo. Domačini so ustanavljali narodne straže, ki so razoroževale ubežne in plenilske vojake. 3. novembra so šli župani belanskih (barbarskih) občin na Ptuj, kjer so se imenovali krajni narodni sveti za župnijo.
Vogrin je zapisal: »Vsakdo, ki je bil patriotičen napram Avstriji, tudi župnik, je bil sedaj cilj hudobnega stremljenja teh ljudi. Kot blisk se je razneslo, da je vojno posojilo propadlo, zatem so bili gotovi elementi, njim na čelu vareščan Anton Korenjak, ki je bil že kot vojak radi upornosti degradiran na prostaka, ter njegov brat Franc, odstavljeni učitelj na Leskovcu. Ljudi so strastno hujskali proti župniku in proti gospodu šolskemu vodju Cirilu Vobiču radi vojnih posojil. Vojaki vračajoči se iz fronte so z vojaškimi puškami streljali dne 1. 11. okoli šole. Župnik je bil v vednem strahu, da ga napadejo, kakor v revoluciji leta 1848 na črno nedeljo župnika Selinška … Sploh so domov prišedši vojaki skrajno surovi, robati, brezverni, brezmoralni, pijančujejo, ponočujejo, ne poznajo nobene avtoritete, ne pozdravijo dušnega pastirja, preklinjajo itd. … V cerkvi se obnašajo skrajno nedostojno, kadijo na koru itd. … Radikalen demokratizem vlada med ljudmi … Vojaki, ki so bili ujeti na Ruskem, so brez male izjeme kot boljševiki …« Kdo bi jim zameril po štirih letih nečloveških naporov in trpljenja!
Bivša Avstrija je razpadla v šest republik … Slovenci, Hrvati in Srbi so se »ujedinili« v monarhijo pod regentom Aleksandrom iz hiše Karađorđević … »Bog daj srečo in blagoslov naši novi domovini!«, je kljub vsemu zapisal župnik Janez Vogrin v kroniki za leto 1918, čeprav je bil do konca vojne za zvestobo Slovencev habsburški monarhiji. Preberimo še njegovo naslednjo ugotovitev: »Pri Sv. Barbari so došli boljši časi glede prehrane. Iz Hrvatske pride vsako nedeljo veliko žita in mesa na trg (do 200 q in več), tudi živi prešiči se priženejo, ljudje vse pokupijo, tako da se vrača zadovoljnost v župnijo. Cena žita je različna, do 130 kron za 60 litrov (mecl). Cena mesa je od 10 do 26 kron za kg.
Tako je po zapiskih župnika Vogrina minilo vojno obdobje v vzhodnih Halozah. Ni razlogov, da bi bilo v drugih krajih kaj bistveno drugače …
