Letos (2013) obeležujemo 300 let od zadnjega večjega kmečkega upora na Slovenskem, velikega tolminskega punta. Tolminski punt se je začel v marcu 1713, maja pa se je razširil na pretežen del današnje zahodne Slovenije.
Marca 1713 je Jakob Bandel zaprl skupino tolminskih kmetov, da bi jih prisilil k plačilu davčnih zaostankov. Dosegel pa je nasprotni učinek. 27. marca se je zbralo 500 kmetov iz tolminskega in kanalskega gospostva in se odpravilo v Gorico, da osvobodi zaprte kmete. Tolminskim upornikom so se pridružili tudi kmetje iz okolice Gorice. Do Gorice naj bi jih prišlo nekaj tisoč, oboroženih s kmečkim orodjem in orožjem. Najprej so se odpravili do Bandlove hiše in jo razdejali. Goriške oblasti so jih skušale pomiriti tako, da so jim izročile vse zaprte jetnike, vendar so se nemiri vseeno razširili. Punt je zajel celotno Goriško, Kras, Vipavsko dolino in nekatere dele Kranjske. Kmetje so napadali mitnice in hiše dacarjev, pa tudi kmete, ki se puntu niso hoteli pridružiti. Združeni v kmečko zvezo so se zavezali, da ne bodo več plačevali davkov plemičem ampak da bodo kar sami začeli pobirati puntarski davek.
Plemstvo je dunajski dvor prosilo za vojaško posredovanje. Junija 1713 je, na cesarjevo povelje, za plemstvo prišla vojaška pomoč. Vojska je najprej zatrla upor v Rihemberku, nato pa se je odpravila proti Gorici. Največji spopad med vojsko in kmeti je bil pri Solkanu, kjer je bil upor zatrt, kmetje pa premagani. Sledile so denarne in zaporne kazni, Tolmincem so odvzeli pravico voliti župane.
11 upornikov so aprila leta 1714 na Travniku v Gorici obsodili na smrt.
