Prve spremembe in težave v delovanju šole zasledimo v letu 1958. Takrat je šola zašla v finančne težave, saj je bila po novem občinska ustanova in nič več okrajna.
Pri tem so nastale težave, saj denarnih sredstev za mesec april niso dobili ne od Okrajnega ljudskega odbora Novo mesto (OLO Novo mesto) ne od Občinskega odbora Trebnje. Da bi se nastala situacija čim hitreje rešila, so se obrnili na Svet za šolstvo LRS oziroma na inšpektorja za šolstvo.
Prvi dokument, ki govori o ukinitvi šole, nosi datum 4. september 1959. Takrat je Okrajni ljudski odbor Novo mesto izdal priporočilo za ukinitev Kmetijsko gospodinjske šole na Mali Loki. Na predlog Sveta za šolstvo OLO Novo mesto je o vprašanju ukinitve šole razpravljal tudi trebanjski občinski odbor. Slednji je na seji, ki je potekala 31. 11. 1959, dal soglasje za ukinitev šole. Ob tem je še zabeleženo, da se je v Novem mestu ustanovila poklicna gospodinjska šola, na Malo Loko pa naj bi se preselila Nižja kmetijska šola iz Grma pri Novem mestu. 17. 5. 1961 je iz Ljubljane prišel odgovor, iz katerega je razvidna dokončna usoda šole in posestva Mala Loka. Najprej je še enkrat pojasnjeno, da odločbe o ukinitvi kmetijsko gospodinjske šole na Mali Loki ne morejo izdati, ker šola sploh ni prenehala z delom, ampak je bila kot gospodinjska poklicna šola preseljena v Novo mesto. Stara šolska zgradba, nepremičnine in premičnine kmetijskega posestva ob šoli in del šolskega inventarja pa je ostal v upravljanju Občine Trebnje. Tako se je končala zgodba malološke šole. Posest je res prevzela kmetijska zadruga, omenjene ponovne ustanovitve šole pa nikoli ni bilo.
Po njeni ukinitvi leta 1961 pa je začel grad izgubljati svoj ugled in premoženje. Po hudem potresu v Makedoniji so na njem naselili begunce, nekaj časa pa je imel tam svoje prostore tudi Arhiv Slovenije. Sama stavba je propadala, saj se ni obnavljala. Dotrajana in brez opreme je bila vse do leta 1989, ko jo je na licitaciji kupil sedanji lastnik Vincenc Dušan Šparovec Mokronoški. Slednji se je lotil obnove in gradu spet vrnil izgubljeno dušo. Prva tri leta je urejal okolico, nato se je posvetil notranjosti. Leta 1997 se je povezal z mladimi umetniki in jih povabil na svoj dom. Ustanovili so društvo ARTI, to pa se je kasneje preoblikovalo v Zavod ARTI, ki je na gradu priredil številna likovna, slikarska, glasbeno-plesna srečanja, kolonije in delavnice, kiparske in keramične delavnice ter številne druge aktivnosti. Po zaslugi Vincenca Dušana Šparovca Mokronoškega grad ni propadel, ampak še vedno raste tudi v kulturnem in umetniškem smislu, saj s pomočjo Zavoda ARTI poživlja in spodbuja umetniško dejavnost ne le na ožjem trebanjskem področju, ampak tudi na Slovenskem in celo v svetu.
Prvi dokument, ki govori o ukinitvi šole, nosi datum 4. september 1959. Takrat je Okrajni ljudski odbor Novo mesto izdal priporočilo za ukinitev Kmetijsko gospodinjske šole na Mali Loki. Na predlog Sveta za šolstvo OLO Novo mesto je o vprašanju ukinitve šole razpravljal tudi trebanjski občinski odbor. Slednji je na seji, ki je potekala 31. 11. 1959, dal soglasje za ukinitev šole. Ob tem je še zabeleženo, da se je v Novem mestu ustanovila poklicna gospodinjska šola, na Malo Loko pa naj bi se preselila Nižja kmetijska šola iz Grma pri Novem mestu. 17. 5. 1961 je iz Ljubljane prišel odgovor, iz katerega je razvidna dokončna usoda šole in posestva Mala Loka. Najprej je še enkrat pojasnjeno, da odločbe o ukinitvi kmetijsko gospodinjske šole na Mali Loki ne morejo izdati, ker šola sploh ni prenehala z delom, ampak je bila kot gospodinjska poklicna šola preseljena v Novo mesto. Stara šolska zgradba, nepremičnine in premičnine kmetijskega posestva ob šoli in del šolskega inventarja pa je ostal v upravljanju Občine Trebnje. Tako se je končala zgodba malološke šole. Posest je res prevzela kmetijska zadruga, omenjene ponovne ustanovitve šole pa nikoli ni bilo.
Po njeni ukinitvi leta 1961 pa je začel grad izgubljati svoj ugled in premoženje. Po hudem potresu v Makedoniji so na njem naselili begunce, nekaj časa pa je imel tam svoje prostore tudi Arhiv Slovenije. Sama stavba je propadala, saj se ni obnavljala. Dotrajana in brez opreme je bila vse do leta 1989, ko jo je na licitaciji kupil sedanji lastnik Vincenc Dušan Šparovec Mokronoški. Slednji se je lotil obnove in gradu spet vrnil izgubljeno dušo. Prva tri leta je urejal okolico, nato se je posvetil notranjosti. Leta 1997 se je povezal z mladimi umetniki in jih povabil na svoj dom. Ustanovili so društvo ARTI, to pa se je kasneje preoblikovalo v Zavod ARTI, ki je na gradu priredil številna likovna, slikarska, glasbeno-plesna srečanja, kolonije in delavnice, kiparske in keramične delavnice ter številne druge aktivnosti. Po zaslugi Vincenca Dušana Šparovca Mokronoškega grad ni propadel, ampak še vedno raste tudi v kulturnem in umetniškem smislu, saj s pomočjo Zavoda ARTI poživlja in spodbuja umetniško dejavnost ne le na ožjem trebanjskem področju, ampak tudi na Slovenskem in celo v svetu.