O dediščini

Knjižnica takoj po smrti Franke Levstikove (1960) še ni imela primernih prostorov, zato je hotela ohraniti sobo na prvotnem mestu in v izvirni obliki. Ker pa pristojna občinska oblast ni dopustila, da bi se pisateljeva sestra Vera naselila v tem stanovanju in čuvala bratovo zapuščino, je knjižnica začasno preselila spominsko sobo v drugo nadstropje Protazijevega dvorca v tedanjem Trgu svobode 10. Leta 1967 pa je zbirka dobila svoje stalno mesto v tretjem nadstropju novega poslopja študijske knjižnice na Muzejskem trgu 1 a in tam ostala tudi po združitvi celjskih knjižnic v Osrednjo knjižnico Celje do leta 1992, ko je Svet knjižnice sprejel nov koncept predstavitve osebnosti Vladimirja Levstika. Po njem je od tedaj dalje poimenovan osrednji prireditveni prostor knjižnice, do prenove knjižnice leta 2010 Levstikova soba, nato Levstikova dvorana.  

Skozi ves ta čas se je zbirka tudi pomnožila. Z oporočnim volilom Vere Levstikove je leta 1968 prišla v celjsko knjižnico tudi njena zbirka bratovih del, rokopisov, pisem ter dokumentov o njegovem življenju in delu. Po zgledu svoje sestre in po dogovoru z njo je tudi Jela Levstikova zapustila celjski knjižnici enako zbirko.

Del gradiva iz zapuščine (umetniške slike, knjige in omara) je bil uporabljen pri opremljanju sobe na novi lokaciji, preostali del gradiva pa hrani domoznanski oddelek knjižnice.

Rokopisi, avtorizirani tipkopisi, korespondenca in drugo starejše gradivo izpred 1941, ki se je po sreči še ohranilo (tudi novo, ki je nastalo med 1941 in 1947 v Ljubljani ter med 1947 in 1957 v Celju) je urejeno v mapah, uvrščeno v knjižnično zbirko rokopisov ter kot del te zbirke unikatov shranjeno v železni omari. Prav tako so v zbirko rokopisov uvrščeni in v železni omari shranjeni Vladimirjevi rokopisi in pisma iz zapuščin obeh pisateljevih sester. Pisateljeva žena Franka in sestra Vera sta namreč roko­pise in tipkopise, ki so bili uničeni leta 1941 v Litiji, skoraj v celoti nadomestili z novimi prepisi del, objavljenih v revijah in časnikih, le v knjigah izdanih del nista na novo prepisovali. Rokopisi le-teh so razen posameznih slučajnih izjem in odlomkov za vselej izgubljeni. Precejšen del ponovnih prepisov je pisatelj avtoriziral z rokopisnimi popravki in delnimi predelavami teksta. (Podrobni seznam tega rokopisnega gradiva je v Katalogu rokopisov Knjižnice Edvarda Kardelja, Celje 1987.)

S smrtjo Jele Levstikove (Maribor, 1972) je Levstikov rod izumrl. Zato so po skupni volji obeh poslednjih dedinj prešle na knjižnico tudi pisateljeve avtorske pravice. Z denarjem, ki ga knjižnica dobi kot avtorski honorar za ponatise pisateljevih del, zlasti njegovih prevodov, kupuje knjižnica dokumente o življenju in delu Vladimirja Levstika, predvsem fotokopije njegovih rokopi­sov in pisem, katerih originali so ohranjeni v drugih knjižnicah, arhivih in v zasebni lasti, pa tudi originale, če so na razpola­go, in ostalo knjižnično gradivo.

Knjižnica skrbi tudi za oba družinska grobova na celjskem pokopa­lišču: grob Vladimirja in Franke Levstik ter grob, kjer so poko­pani Vladimirjevi starši Mihael in Neža in sestre: Marija, Vera in Jela.

Ob spominskih datumih in ob dnevu spomina na mrtve knjižnica počasti njihov spomin. Ob devetdesetletnici pisateljevega rojstva (1976) je knjižnica vzidala tudi spominsko ploščo na pročelje stavbe na Pleteršnikovi ulici 1, v kateri se je po zadnjem desetletju bivanja v Celju (1947- 1957) izteklo njegovo življenje.