Življenjska zgodba Jožefa in Marije Pretnar bi bila lahko odličen scenarij za film. Sanjsko pot jima je pretrgala prva svetovna vojna, ki je za nekaj časa vzela Jožefa. Ta je prehodil trnovo pot, a se srečno vrnil iz ujetništva živ. Težko je živela tudi žena Marija z otrokom.
V začetku leta 1914 je v Kajževi družini z blejskega zaselka Rečica v že kar častitljivi starosti umrl oče Andrej Pretnar. Tako sta na domačiji ostala le še mati Mina in sin Jožef. Najstarejši sin Janez in hči Terezija sta bila že poročena in živela na svojem. Mati Mina je bila od dolgoletnega pehanja na polju in pri živini že tudi oslabela in zadnje čase bolehna.
Jožef je bil rojen 2. februarja 1880. Delal je kot logar in lovec v pokljuških gozdovih. To je bil tudi edini denar, ki je prihajal v hišo. Mati je sinu večkrat poočitala, da pri svojih 34 letih še ni oženjen, saj doma manjka gospodinja, delavka na njivah in pri živini, njemu samemu pa življenjska družica.
Zato se je Jožef po nasvetih znancev in zakonskih mešetarjev odločil, da bo spomladi za nevesto povprašal pri Galetu na Zgornjem Lancovem. Družina je bila prav tako kot njegova kajžarska, poleg staršev je štela še cel šopek hčera: Johano, Terezijo, Katarino, Frančiško in Marijo ter še sinova Šimna in Franceta. Nekako je bilo v navadi in že vnaprej dogovorjeno, da bodo v zakon ponudili najstarejšo Johano. Čeprav jo je Jožef videl le nekajkrat, in še to bolj od daleč, je vedel, da je njegovih let in zaradi svoje pridnosti in skromnosti kakor nalašč primerna za Kajževo hišo.
Bila je sončna nedelja, ko je Jožef pripešačil na dvorišče male Galetove hiše. Vhodna vrata so se ravno odprla in na prag je stopila lepa črnolasa mladenka s škafom v rokah, namenjena k živini v hlev. Bila je Marija, najmlajša Galetova. Jožef je kot uročen obstal in ni mogel odvrniti oči od njenega obraza. Ob pogledu na postavnega moža je Marija prav tako otrpnila in šele čez nekaj časa sta se predstavila eden drugemu ter si segla v roke. Jožef je v hipu pozabil na ženitev z Johano. Vedel je, da si bolj kot vse na svetu želi za svojo ženo to dekle s škafom pomij v rokah. Tudi Marijino srce se je takoj ogrelo za Jožefa in skupaj sta stopila v hišo. Pred njenimi starši je kar planilo iz Jožefa, da se je odločil za ženitev z Marijo, njo hoče pa nobene druge. Zaprepadeni Galetovi tako burni snubitvi pač niso mogli odreči. Seveda je bila Johana globoko razočarana in tudi jezna, da jo je zavrnil edini in, kot se je pozneje izkazalo, tudi zadnji snubec v življenju.
Obojestranska ljubezen na prvi pogled med Marijo in Jožefom je bila nepremagljiva in že takrat je bilo slutiti, da tudi večna. Že 22. junija sta na Rečici pripravila ohcet in tako je Kajžev dom dobil pridno in varčno žensko.
Vse je kazalo, da bo njuno življenje lepo in mirno, a ni bilo tako. Atentat v Sarajevu je uničil vse, kar je bilo dobrega in v kar so ljudje verjeli. Začela se je prva svetovna vojna, krvava in uničujoča. Po dveh mesecih skupnega bivanja sta se morala ločiti. Cesar je za obrambo svojega imperija vpoklical vse za boj sposobne fante in može. Jožef je odšel na fronto, doma je ostala noseča žena, ostalo je polje, živina in njegovi gozdovi.
Novic s fronte skoraj ni bilo, tako da je Marija lahko samo ugibala, kje je njen mož in kaj se z njim dogaja. Spraševala se je, če je ranjen ali sploh še živ. Dneve in mesece je z odločnostjo in trmo zapolnila s trdim delom na njivah, v hlevu in v kajži. Pomladi 1915 leta je rodila hčerko Marico. Vesela je bila in obenem obupana, saj so zlobni jeziki raznašali naokrog, da otrok ne more biti Jožefov. Po njihovem mnenju se je rodil prekmalu po poroki. Nekako se je vse zdelo podobno svetopisemskima Mariji in Jožefu. Marica je dopolnila eno leto, ko je iz Galicije prišla dopisnica. Jožef je pisal, da je v ruskem ujetništvu in, hvala bogu, ni več na fronti. Marija je sebe in Marico praznično oblekla in kljub pomanjkanju žrtvovala denar za fotografa. Fotografijo, kjer se z Marico bolj žalostno in zaskrbljeno držita, je poslala Jožefu v Galicijo.
Leta 1916 je umrla Jožefova mati Mina in Marija je ostala sama s hčerko in vsemi skrbmi in težavami.
Leta 1918 je iz preprostega blaga skrojila obleko zase, prvo po treh letih. Ravno jo je pred ogledalom pomerjala, ko je skozi vrata stopil njen Jožef. Zdel se ji je spremenjen, shujšan in kosmat po obrazu. Lase je skoraj vse izgubil, le oči so mu sijale enako svetlo in ljubeče. Stisnil je k sebi Marijo in svojo hčerko Marico, ki jo je zdaj prvič videl.
V naslednjih letih so se Mariji in Jožefu rodili še Jožefa, Alojz in Antonija. Družina se je ovekovečila na fotografiji leta 1924, ko je bila vojna vihra že potlačena v spomine in je življenje teklo po ustaljenih tirnicah.
Jožef je za posledicami meningitisa umrl 19. julija 1946, Marija pa leta 1972. Sedaj so pokojni že tudi vsi njuni štirje otroci. Spomine nanje je obudila Jožefova in Marija vnukinja Zorica.
Vir:
- Spasojevič, Zorica: Marija in Jožef (Tipkopis v Knjižnici Blaža Kumerdeja Bled), Rečica, 2014, [2] f.