Leta 1887 je iz okolice Ptuja prišel v Laško Josip Windisch, po poklicu steklar in trgovec s steklom in porcelanom.
Po prodaji dvorca Karničnikov je Klepejeva godba zašla v težave. Poleg tega je ustanovitelj godbe zbolel, zato jo je do njenega zatona leta 1982 vodil občinski redar in vojaški godbenik Gašper Kolman.
Leta 1887 je iz okolice Ptuja prišel v Laško Josip Windisch, po poklicu steklar in trgovec s steklom in porcelanom. Pred prihodom v Laško, kjer si je uredil delavnico in trgovino, je bil klarinetist v vojaški godbi. Leta 1890 je zbral 12 do 14 godbenikov. Od tega jih je nekaj »prevzel« iz »Klepejeve godbe«, na »pomoč« pa so prišli tudi s Svetine. Godbenikom pa je med drugim zagotavljal tudi prostor za vaje. V ustnem izročilu, ki ga je zabeležil Edo Jelovšek, je izpričano, da je bil predvsem veseljak in zelo družaben.
Godbeniki Klepejeve in Windischeve skupine so bili slovenski kmetje, obrtniki in delavci. Nastopali so predvsem na cerkvenih slovesnostih, porokah, pri podoknicah, pogrebih, na izletih, in seveda, na veselicah. V glasbeni program tedanjih godbenikov je bil obvezno vključen »Radecki marš«. Takrat je bil sploh čas maršev, polk, jodlerjev, ländlerjev, sculhplattlerjev, čardašev, mazurk, valcerjev in podobnih plesov.
Na pultih so imeli predvsem nasledenje skladbe: »An der schönen, blauen Donau«,
»Du liebe Wienerstadt«, »Holzhackermarsch«, »Herkules«, »Donau Wellen«, »?ber den Wellen«, »Küssen ist keine Sünd«, Schnell polka, Zweischritt polka, Schotisch, Steierish itd.
Med prvo svetovno vojno se je Windischeva skupina razšla, ker so godbeniki morali oditi na fronte, s katerih se je vrnilo le malo. Tako je naslednja leta do šmihelske nedelje leta 1922, ko je imela zadnji nastop, je godba bolj životarila.
Leta 1887 je iz okolice Ptuja prišel v Laško Josip Windisch, po poklicu steklar in trgovec s steklom in porcelanom. Pred prihodom v Laško, kjer si je uredil delavnico in trgovino, je bil klarinetist v vojaški godbi. Leta 1890 je zbral 12 do 14 godbenikov. Od tega jih je nekaj »prevzel« iz »Klepejeve godbe«, na »pomoč« pa so prišli tudi s Svetine. Godbenikom pa je med drugim zagotavljal tudi prostor za vaje. V ustnem izročilu, ki ga je zabeležil Edo Jelovšek, je izpričano, da je bil predvsem veseljak in zelo družaben.
Godbeniki Klepejeve in Windischeve skupine so bili slovenski kmetje, obrtniki in delavci. Nastopali so predvsem na cerkvenih slovesnostih, porokah, pri podoknicah, pogrebih, na izletih, in seveda, na veselicah. V glasbeni program tedanjih godbenikov je bil obvezno vključen »Radecki marš«. Takrat je bil sploh čas maršev, polk, jodlerjev, ländlerjev, sculhplattlerjev, čardašev, mazurk, valcerjev in podobnih plesov.
Na pultih so imeli predvsem nasledenje skladbe: »An der schönen, blauen Donau«,
»Du liebe Wienerstadt«, »Holzhackermarsch«, »Herkules«, »Donau Wellen«, »?ber den Wellen«, »Küssen ist keine Sünd«, Schnell polka, Zweischritt polka, Schotisch, Steierish itd.
Med prvo svetovno vojno se je Windischeva skupina razšla, ker so godbeniki morali oditi na fronte, s katerih se je vrnilo le malo. Tako je naslednja leta do šmihelske nedelje leta 1922, ko je imela zadnji nastop, je godba bolj životarila.