Pesem o Konjičanu

V konjiški dolini, po njeni ravnini

vlak v Loče brzi,

ob reki Dravinji, na skalni pečini

grad roparjev davnih stoji.

Pod skalno pečino gradu razvalino

za hip obstoji,

pod silne oboke, dvotirno široke

zbelovske spet dalje hiti.

A Ločan ob strani, povsod dobro znani

je pogledski grad –

ob širni graščini, v nasprotni višini

vas Mlače, vmes drevja nasad.

V lepem tem kraju, konjiškem raju

Švab bil je vladar,

graščak tu je vladal, naš človek propadal,

pa kaj mu to je bilo mar!

Pa z vojno v te kraje nesreča prišla je

še hujša kot prej,

volk lačni germanski, križ njega poganski

v zaletu je planil prek mej.

Vse kraje zasedel, da kruh bi naš jedel,

nam ukazoval,

da bi mu mi garali, samo hlapčevali,

sicer nas bi domov pregnal.

V zimi nemili so Rusi planili

na drzni svoj plen –

ni dalje več pota, ti, švabska sirota,

zašla si v mrtvaški objem!

Nastala je zmeda, vsa vojska brez reda

se umika nazaj.

Strahotna osveta! Pod tanki premeta

odhaja v Hitlerjev raj.

– A v naši dolini, ob reki Dravinji,

vlak dalje hiti –

v Zbelovski pečini, v skalni votlini se nekdo široko smeji.

»Na progo v dolino, pod skrito votlino

poslal ti bom smrt –

pod lepe oboke dvotirno široke

prevoz vam bo vragi, zaprt!

Govedo pobrano, za vojsko poslano

od tu več ne bo –

kar tujcev se vozi, po tej naši progi

vse danes poslal bom v nebo!

Švab ti prekleti vse hotel si imeti

zdaj jemlje te vrag,

brž progo razdrite, čez most stroj vrzite –

zelence pod skalnati prag!«

Povelje storjeno! Več fantov v sneženo

hitelo je noč –

z vijaki v roki in urnimi skoki

odvzeli so tračnico proč …

Po mlaški dolini, še nočni temini

vlak k mostu hiti –

v sprednjem vagonu so nemški  »kanoni«,

vsem prsi križ nemški krasi.

V bližini pa križa se mostu smrt bliža,

na mah obstoji –

trušč silen nastane – pod mostom zmečkane

vse žrtve so – v mlaki krvi …

Na kraj skupne smrti mogotci potrti

so šli na ogled –

a voli odgnani so šli s partizani,

zastonj so iskali njih sled.

Zdaj vem dom graščaka – nemčurje enaka

je groza obšla –

so bunkerji zrasli – a varnosti našli

v njih niso zdaj nič več doma …

Zastonj  njih vse delo, železje debelo,

železobeton,

povsod partizani so bili poslani,

razbili so slednji zaklon.

Svoboda prihaja …,

 iz »nemškega raja«

beži švabski sloj.

Proč vse je bežalo, vse, kar se je balo

za vampek nemškutarski svoj.

Ime pa graščine, gradu razvaline

Plankenstein, Anblik.

V muzej so odnesli z resnimi gesli:

»V te kraje nikdar več

– züruck!«

Pesem je po zunanji formi precej preprosta. Pomembnejša je vsekakor vsebina in dejstvo, da je mali narod zmagal nad velikim. Po vrsti je to vojaška pesem, ki opeva iznajdljivost in zvitost. Po eni strani gre za preobrat – dobro premaga zlo. Prej smo trpeli, a sedaj je prišel čas odrešitve. K temu je pripomogla akcija domačih fantov, ki so veliko tvegali in s tem rešili številna življenja.