Prve umetniške knjižne ilustracije, ki so presegale raven takratne produkcije, sta ustvarila brata Janez in Jurij Šubic za reviji Zvon (1878?79) in Slovan (1886?87), za Koledar Mohorjeve družbe (1888) in enciklopedijo Die österreichisch-ungarische Monarhie in Wort und Bild (1891). V njih sta v odvisnosti od literarnih predlog še ohranjala romantično razpoloženje.
Leta 1878 je urednik revije Zvon Josip Stritar zaupal ilustriranje svojih epsko-lirskih pesmi Iz cikla Raja slikarju Juriju Šubicu. Cikel šestih ilustracij bi lahko razumeli v prispodobi kot boj Slovencev proti germanskim zatiralcem.
Za Die österreichisch-ungarische Monarhie in Wort und Bild sta brata Šubic poleg še treh slovenskih slikarjev dobila nalogo upodobiti slovenske ljudske običaje. Jurij je prispeval devetnajst ilustracij za peti, šesti in sedmi zvezek, Janez pa šest ilustracij za šesti zvezek.
Naše prve likovne revije so Drobtinice za otroke, ki jih je l. 1846 začel izdajati Slomšek, Vrtec in Angeljček, ki so otrokom poleg domače besede prinašale tudi likovno govorico. Vendar o kakšni kvaliteti še ne moremo govoriti. Izdajatelji so zaradi pomanjkanja sredstev kupovali sicer bolj drugorazredne ilustracije ali pa so karikature povzemali iz tujih virov. Slovenski časopisi, kot so bili Slovenski narod, Zvon in Ljubljanski zvon, Dom in svet, so bili zelo skopo ilustrirani ali pa sploh ne. Bralci so zato raje posegali po bogato okrašenih nemških knjigah in časopisih.
Časopis Slovan je s svojimi bogato ilustriranimi stranmi, četudi večinoma fotografijami, že nakazal nove težnje založnikov. Dom in svet je za časa urednikovanja Frančiška Lampeta doživel kvaliteten preskok v likovnem smislu. Lampe si je prizadeval pritegniti naše tedanje umetnike, od najboljših risarjev amaterjev do še šolajočih bodočih slikarjev. Tako so še v ozračju akademskega realizma ustvarili za Dom in svet nekaj ilustracij tudi bodoči slovenski impresionisti Matej Sternen, Ivan Grohar, Matija Jama. Slednji je za letnik 1896 narisal trinajst zaglavij za prve strani posameznih listov, ki spadajo med najboljša originalna dela za revijo. Nekaj vinjet za letnik 1900 je narisal Sternen, ki se je opiral na slovensko folklorno ornamentiko.
Posebno mesto ima nadarjeni risar samouk Frančišek Dobnikar, ki se je pod mentorstvom urednika Lampeta hitro razvijal in kmalu postal glavni ilustrator lista. Za letnik 1900 je narisal enaindvajset zaglavij na naslovne strani ter več drugih ilustracij, ki kažejo očiten vpliv secesije. Poetičnega, skrivnostnega in pravljično navdahnjenega ilustratorja, ki je žal prezgodaj umrl na začetku svoje likovne poti, upravičeno štejejo kot enega izmed znanilcev razcveta slovenske ilustracije na prelomu stoletij.
Tudi Ljubljanski zvon je v letih 1896/98 napovedal novo likovno podobo. Za leto 1897 je naslovnica Antona Gvajca zamenjala dotedanjo klasicistično zasnovano vinjeto, naslednje leto je Matija Jama z vinjetami, inicialkami in novim zaglavjem dokončno prekinil s starim šablonskim okrasjem. Za leto 1900 je novo naslovnico izdelal slikar Ivan Vavpotič.
Konec stoletja se je slovenski prostor znašel v središču imperialističnih silnic. Čeprav se je zaradi vse hujšega nemškega pritiska narodna zavest poglabljala, je germanizaciji služilo tako šolstvo kot založništvo. Knjige, opremljene z enotno zasnovanimi in posebej za slovensko izdajo naročenimi ilustracijami, so bile prava redkost. Boljše ilustracije za našo pripovedno književnost so takrat skoraj praviloma izdelovali tuji ilustratorji. Tudi nekateri slovenski uveljavljeni slikarji so občasno ilustratorska naročila jemali bolj priložnostno in se niso pretirano vživeli v literarno predlogo.
Prvi, ki se je po prelomu stoletja začel spogledovati z oblikovanjem knjige kot celostne umetnine, je bil arhitekt Ivan Jager. Opremil je štiri knjige naše moderne: CankarjeveVinjete (1899), Župančičevo Čašo opojnosti (1899) in Pisanice (1900) ter Za narodov blagor (1901) Ivana Cankarja. Prekinil z dotedanjo prakso zgolj opremljanja naslovnih strani ter v secesijskem duhu z naslonom na slovensko ljudsko ornamentalno izročilo pogumno napovedal novo dobo.
Kot odraz časa, zaostritvah nacionalnih bojev v avstroogrski monarhiji, so se slovenski in hrvaški dijaki, ki so študirali na umetnostni akademiji in na umetno-obrtni šoli na Dunaju, na pobudo Saša Šantela maja 1903 organizirali in ustanovili društvo Vesna. Vodilno geslo vesnanov je bilo ‘Iz naroda za narod’. Svoj likovni svet so gradili na etnoloških motivih, študirali navade in običaje, zbirali in ohranjali narodne posebnosti. Četudi akademsko šolani v realističnem duhu, je dunajska secesija vplivala na njihovo likovno govorico. Glavno izrazno sredstvo je postala linija, kot vodilo njihove dekorativne narodne ornamentike.
Med pomembne osebnosti razcveta slovenske knjižne ilustracije spada Ivan Vavpotič. Oblikoval je nekaj naslovnic za Dom in svet in Ljubljanski zvon. Z ilustracijami za Jurčičevega Desetega brata (1911), Tolovaja Mataja (1917) Frana Milčinskega in Meškove Mladim srcem (1922) se uvršča med najboljše ilustratorje slovenskih leposlovnih knjig.
Saša Šantel je dobil prvo naročilo za ilustracije Nazorjeve pesnitve Veli Jože (1908), ki jo je izdala Slovenska Matica. Narisal jih je za čas svojega delovanja v Pazinu. Za Meškove črtice in povesti Mladim srcem (1911) je narisal preko petdeset ilustracij. V prvem zvezku so njegove iniciale in vinjete še pod opaznim vplivom dunajske secesije, v drugem se že kaže njegov kasnejši osebni slog v maniri romantično obarvanega realizma.
Prva slovenska knjiga pravljic za otroke z originalnimi ilustracijami domačih avtorjev je bila Pravljice (1911) Frana Milčinskega, ki je izšla pri Schwentnerju. Ilustracije so prispevali Gvido Birolla, Maksim Gaspari in Ivan Vavpotič. Predvsem Birolla in Gaspari sta izdelala nepozabne ilustracije, ki so segle v otroška srca. Vsem je skupna preprosta risba in pravljično razpoloženje.
Maksim Gaspari se je v obdobju 1902–1909 veliko angažiral pri risanju vinjet za Dom in svet. Leta 1907 so pri Schwentnerju izšle Poezije Dragotina Ketteja, opremljene z njegovimi ilustracijami, ki kažejo vpliv münchenske secesije.
Henrik Smrekar si je s karikaturami v humorističnih listih Jež in Osa »zaprl vrata do stalnejših naročil in podpore, vendar je do sebe neizprosno vse življenje ostal dosleden borec za svobodo, nasprotnik laži in hinavščine, zatiranja in nasilja: miselni in oblikovni izvor njegovega ustvarjanja je bil nenehno boj proti zlagani morali družbe in proti korupciji izkoriščevalcev.« (Pregl, 1979/80).
Večina Cankarjevih literarnih del z ilustracijami Hinka Smrekarja je izšla pri Schwentnerju. Znamenita je njegova Gospa Judit (1904). Založnik Schwentner je za to knjigo razpisal natečaj in Cankar se je odločil za Smrekarjev osnutek. Sam umetnik je kasneje risbo označil za ‘slog geometrične ekspresivne stilizacije’.
Za založbo Kleinmayer & Bamberg je po vzoru starih slovenskih pratik ilustriral Literarno pratiko za leto 1914. V ilustracijah je ljudsko motiviko in običaje prepletel s satiro in humoresko. V teh ilustracijah prvič uporabi tudi stilizirano cvetlično ornamentiko, a ta hoteno narodni videz je bil verjetno zahteva izdajatelja.
Najlepše ilustracije tega časa pa je Smrekar ustvaril za Levstikovega Martina Krpana, ki je izšel 1917 pri Novi založbi v Ljubljani. V času med obema vojnama so nastajale Smrekarjeve najboljše karikature. Iz tega obdobja je tudi na roko pisana in z bogatimi perorisbami opremljena knjiga z naslovom Hinko Smrekar – črnovojnik, ki jo je 1919 izdala Umetniška propaganda v Ljubljani. Zgodba govori o njegovih dogodivščinah v letih 1915–16, ki jih je doživel na policiji, v bolnici in v opazovalnici za živčno bolne.
