V Celju se je leta 1875 rodila prav posebna druščina. Moško omizjenajbolj izstopajočih in uspešnih celjskih meščanov se je navdušenonad odkrivanji polarnega severa formiralo v Nordpol klub. Med članinajdemo dva kasnejša župana, politike, uspešnega zlatarja, prvega celjskegafotografa, zelo vidne trgovce, lastnika in izdajatelja časopisa …
Druščina predstavlja zanimiv pojav projiciranja podob zime in mraza na slovenska mestna okolja, ki ga je spodbudila prestižna bitka številnih ekspedicij, ki so takrat želele osvajati območja severnega pola. V osvajalsko tekmo se je pod vodstvom Juliusa Payerja v začetku 70-ih let 19. stoletja vključila tudi tedanja dvojna monarhija. Payer je okosteneli monarhiji vračal nekaj zamujenega ugleda, ji poskušal nadeti osvajalski karakter ter publiko doma napitati z resničnimi pustolovskimi prigodami junaškega boja z mrazom, snegom, ledom in severnimi medvedi. Osvajalci večnega snega in ledu so bili zmagovalci nad zimo. Takšne prigode so navduševale moško publiko, ki je vedno padala na vzorce herojstva, avanture, osvajanja itd. V Celju je bilo to več kot očitno.
Člani Nordpol kluba so se ob svoji prvi obletnici tudi fotografiral v popolni zimski opremi. Posebej njihove sani gotovo namigujejo, da so se vsaj priložnostno kdaj tudi sankali s kakšnega bližnjega hriba, a vse ohranjeno gradivo kluba vseeno bolj kaže na to, da so polarni navdušenci zimo uživali ob praznovanjih v zakurjenem lokalu. Tovarištvo je razposajena klapa Nordpol kluba izkazovala posebej ob priložnostih godovanj svojih članov. Posebej slavnostna so bila silvestrovanja kluba,
ko je »kapitan« (od 1877 »admiral«) Julius Rakusch zalagal družbo s priložnostnim šaljivim časopisom Der Nordpol. Celje so člani kluba prekrstili kar v Cap Cilli.
Čeprav je bil celjski Nordpol klub omizje celjske elite s posebno izvirnim smislom za humor, obenem lahko skozi njegovo delovanje prepoznavamo tudi subtilna sporočila, ki so na zimo odpirala povsem nove hrepeneče poglede. V tem seveda – kot to odlično dokazuje celjski Nordpol klub – ne gre pretiravati, saj so zimo nekoč – in tako je še danes – še vedno raje preživljali na toplem, a vendar je pogled na zimo v tem konkretnem primeru vsaj popestren z nekimi novimi vidiki. Zima nikakor ni več zgolj nadloga, zima postane navdih.
