Vladimir Kržišnik

Mladi fantje, godni za možitev, ustvarit lastno družino, poprijeti za težko delo na kmetijah, morajo pod  prisilo oditi služiti cesarju. Z grenkim priokusom se javljajo na nabor, ker vejo, da gredo na morijo. Nekateri se poizkušajo rešiti tako, da se pohabijo, drugi pa poskusijo zbežati  in se potuhniti v daljnem neznanem svetu. Cesarjevi biriči jih lovijo, ko pa koga ujamejo, ga na sramotilnem vozu peljejo skozi njihove vasi drugim v poduk. Po razkazovanju jih za kazen pošljejo v prvo linijo na bojišče, kjer je poguba neizogibna. Noben od teh nabornikov se ni učil bojevati, ker so le kmetje garači. Pod palico in terorjem poveljujočih se bojujejo. Streljajo tudi, če ne vedo zakaj, velikokrat samo zaradi strahu pred žvižgajočimi bombami, šrapneli, zdrobljenimi kosi kamenja in granat. Saniteta (če lahko tako rečemo tedanjim bolničarjem) se trudi pomagati reševati ta borna življenja. Tudi če se zavedaš, da ne boš preživel, se oklepaš še tako tanke bilke za preživetje. Za reševanje uporabljajo nesterilizirana sredstva – nož, navadno žago, trakove sparanih rjuh za preveze, brez anestetikov za lajšanje bolečin. Zato so izbruhnile smrtonosne bolezni, ki so pobrale še tako jeklene može, ki bi preživeli kljub težkim ranam.  V zatišju pred novimi napadi si nekateri krajšajo in lajšajo kruto bojazen pred gotovo smrtjo, da si rezljajo razne figurice iz kosti padlih, katerih je veliko med kamenjem, ali iz kosov eksplodiranih bomb. Drugi pišejo domov, svojim ljubicam, družinam, tudi če vedo, da ne bodo prispela do naslovnika.  Kamor koli se ozreš, vidiš pobočja, polja, travnike, prekrite s trupli nevednih fantov in možev. Zemlja rdeči, je prebarvana rdeče s krvjo nesrečnikov. Padajo v nesmislu vojne, ko se veljaki igrajo s svinčenimi vojaki na namišljenem bojišču, ki je v zavetju varnih dvoran, daleč od resničnih bojišč. Čudijo se, ker po premikanju svinčenih figur do take morije ne bi smelo priti. Ko se naveličajo takih igric, zmanjka financ, kapitulirajo ali se zmenijo za premirje. Iz bojišč prihajajo na domove raztrgani, razcapani, pohabljeni vojaki, pozabljeni od cesarja. Domovi so obubožani, če so sploh še njihovi domovi, brez cesarjeve podpore in pozabljeni od veljakov. Zato se mnogi klatijo, potikajo v iskanju  hrane za preživetje, ropajo, se skrivajo pod roko biričev. Žandarji jih lovijo, kot divjad, ko koga ujamejo ga obesijo za blagor vseh in  v opomin.
Bregovi, polja v spomin na krvavi nesmiselni masaker se pordečijo z rdečimi cvetovi maka. Ko jih uzre oko, se v vetrcu rahlo klanjajo in pozibavajo v spomin nesmiselne človeške miselnosti o prevladi.

Spomin na …

v daljavi se žari
preliva se
na makova polja
je rdeča preproga
kot bila bi polita
s krvjo
v daljavo
vpijoč
kličoč
v daljno prostranost
želi si miru
brez vojnih grozot
želi si ljubezni
in drugih dobrot