Povóuden v Soboti leta 1925

Deževno obdobje je nastopilo 10. novembra 1925, a najhuje je bilo v noči iz 12. na 13. november, ko je padlo največ padavin, po nekaterih podatkih 59 mm. Reka Ledava je ob tem tako močno narasla, da je proti jutru na več mestih prestopila nasipe. Mursko Soboto z okolico je tedaj poplavilo v samo dveh urah in zalilo najmanj 150 hiš. Številne družine so morali namestiti v železniške vagone, saj so praktično ostali brez vsega. V Murski Soboti je voda zalila vse ulice in ceste, razen dela Cerkvene ulice (dan. Slomškova) pri katoliški cerkvi in železniške postaje (po nekaterih podatkih je bilo poplavljeno celo mesto), tudi do dva metra visoko. Sicer pa je bilo nasploh prizadeto celotno Prekmurje. Škoda se je cenila na okrog 10 milijonov tedanjih dinarjev, ker pa je v letih med obema vojnama največ prebivalcev v Murski Soboti in okolici živelo od kmetijstva, je bila še toliko večja. V Murski Soboti je poplava zahtevala tri človeške žrtve, porušenih je bilo mnogo hiš, številne poškodovane, poleg tega je bil prekinjen ves promet, pokrajina je bila odrezana od države, delovala sta le telefon in telegraf. Vsi uradi v Murski Soboti so bili nekaj dni zaprti, osnovna šola in državna realna gimnazija celo do 23 novembra. Razmere so se opisovale kot »vesoljni potop«.

Iz Murske Sobote se je voda valila prek polj in vasi tudi proti Dolnji Lendavi (dan. Lendava), kjer je zalila predvsem spodnji del mesta. Zalila je tudi sosednje vasi, Benico, iz katere so se prebivalci morali celo odseliti, potem Trimline, Dolgo vas in druge. Poplave so močno zajele tudi Hodoš, kjer je bila škoda ocenjena na približno milijon tedanjih dinarjev. Poleg soboškega okraja je bil prav tako prizadet tudi ljutomerski okraj, posebno del ob Muri, potem ptujski in mariborski okraj, Sotelska in Savinjska dolina.
Navkljub naravni katastrofi pa je bila ta poplava po drugi strani dobrodošla, saj se je na račun državne podpore in odškodnin mesto lepo uredilo. Že v naslednjem letu je potekala intenzivna gradnja v mestu, nastajale so nove ulice (npr. Nova ulica, dan. Cankarjeva), številne novogradnje na Slovenski (dan. Kocljevi), Lendavski in Aleksandrovi (dan. Slovenski) ulici, uredila se je struga Ledave, konec leta 1926 (23. 12. 1926) pa je v Murski Soboti zasvetila tudi prva žarnica. K temu so pripomogli tudi finančniki in industrialci, ki so dvignili gospodarsko raven mesta in tudi pokrajine, tako npr. Geza Hartner kot lastnik Prekmurske banke, Josip Benko z mesnico, Izidor Hahn s tiskarno in knjigoveznico in še drugi posamezniki.

Ob teh zadnjih trditvah se mi poraja misel, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Včasih se zgodijo stvari, katerih nismo pričakovali, niti jih nismo slutili, v trenutku se stvari obrnejo, podrejo se nam načrti in le nemo obstanemo. Ostane grenak spomin, za vedno, a vendar ob tem tudi kakšen lep. Ker je pač v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Vendarle pa, dogodek izpred 90. let je kruto le še dodatno zaznamoval že tako težko življenje Prekmurcev v medvojnem času, ko so mnogi v vsesplošnem pomanjkanju ostali še brez strehe nad glavo in brez vsega imetja. Težke preizkušnje, katere si nihče izmed nas ne želi doživeti.

Literatura:
Brumen, Borut: Na robu zgodovine in spomina: urbana kultura Murske Sobote med letoma 1919 in 1941. Murska Sobota: Pomurska založba, 1995, str. 22-24.
Kerec, Darja: Prekmurske Benetke leta 1925. Prispevki za novejšo zgodovino, 51/3, 2011, str. 25-35.
Po povoudni. Mőrszka krajina, 4/46, 1925, str. 2.
Poplava v novembra l. 1925. Najsvetejšega Srca Jezušovoga velikikalendar, 24, 1927, str. 58-62.