Mala plošča

Uporaba snemalnega studia je bila v sredini sedemdesetih drugačna, kot je danes. Cveto Šali je nekoliko karikiral, da sta bili tedaj za dve posneti skladbi na voljo zgolj dve uri snemanja: »Dve uri je pomenilo, da so ti odprli vrata studia, si odnesel noter ojačevalce in inštrumente, dvakrat trikrat si poizkusno zaigral glasbo, potem pa so že snemali. To je bilo to, minimalno so nasnemavali, ne v nedogled. Če si se kje zmotil pri solu, to ni pomenilo, da ga moraš še enkrat posneti, ampak smo morali vsi še enkrat posneti. To je pomenilo, da si moral biti totalno pripravljen, kot na nastopu v živo.« Pred snemanjem sta Andrej Blažon in Borut Simič, na pobudo producenta Vilka Ovsenika, spisala notni zapis za skladbo »Grem domov v Novo mesto«, kar je prav gotovo zanimivo dejstvo v svetovni popularnoglasbeni sceni. Namreč, predvsem pri tradicionalnem ločevanju glasbe na »resno« (klasično glasbo) in »zabavno« (popularno glasbo) za popularno glasbo notni zapis ni običajen v primerjavi s klasično.

Na tedanji neobstoj slovenske glasbene industrije, ki predpostavlja množičen obstoj glasbenih studiev, plošč, množičnih medijev, radijskih predvajanj popularne glasbe, profitnega delovanja producentov glasbe, neposeganja politike v glasbeno industrijo, menedžerjev itd., kaže tudi neobstoj producentov, ki bi se ukvarjali zgolj s snemanjem pop-rock glasbe. Vilko Ovsenik – producent male plošče Rudolfovega, sicer brat Slavka Avsenika, je bil klarinetist, skladatelj in aranžer narodnozabavne glasbe, sicer pa član Ansambla bratov Avsenik. Spomin Cveta Šalija z njihovega prvega snemanja v studiu dokazuje, da Vilko Avsenik ni bil najbolje vešč produciranja rock glasbe, ko jim je pred snemanjem rekel: »Fantje, vi to sami najbolj veste, kako se to dela, mi smo bili pa prvič v življenju v snemalnem studiu.« Tudi Samo Kralj se je spomnil, da se Vilko z njimi ni kaj dosti ukvarjal, morda svetoval kakšen minimalen popravek, jih je pa kot glasbena eminenca pohvalil in jim dal krila za nadaljnje delo. Morda je ravno zato pri posneti skladbi s plošče »Grem domov v Novo mesto« nekoliko pretirano ojačena basovska linija, kar po drugi strani daje dodatni šarm nenapisani himni novomeškega popularnoglasbenega življenja.

Novinar Mitja Cjuha je v Mladini zapisal kritiko male plošče Rudolfovega: »Skladbi sta dobro zasnovani in zasnova ne spominja na nešteto inačic razbijaškega rocka. Izvedba je solidna in lahko rečemo, da je to v zadnjem času ena redkih, če ne že edina ‘rock’ plošča iz serije singlov, ki resnično predstavlja dokaj samosvoj, poleg tega pa tudi svež primer tega, kako naj se na področju te zvrsti glasbe dela … Kljub temu, da sta skladbi v redu, tako po glasbeni kot po tekstovni plati, pa sound ni povsem ‘pravi’. Je nekako ‘zadušen’ in pri predvajanju ne pride do popolnega izraza. To je ena sicer bistvenih pomanjkljivosti, ki pa vseeno vrednosti plošče ne more zmanjšati.«[1]

Leta 1977 so s skladbo »Grem domov v Novo mesto« po šestih tednih vzpenjanja po lestvici Stop pops 20 in v oddaji z istoimenskim naslovom, ki se je vsak petek predvajala na Radiu Ljubljana, zasedli prvo mesto z najpopularnejšo skladbo v Sloveniji. Tedaj je bila »Grem domov v Novo mesto« pred skladbami, kot so »Bil sem mlad« Andreja Šifrerja, »Sava šumi« zasedbe Prah, »U jednim plavim očima« Indeksov, »Vremenska napoved« Aleksandra Mežka, »Što može ona, mogu ja« Pepela in krvi, »Eto! Baš hoču« Bijelog dugmeta, »Mlada Anka« Tomaža Domicelja in drugimi.[2]  

Po izdaji male plošče se je govorilo o veliki plošči, ki naj bi jo izdali pri PKP RTV Ljubljana, do česar na koncu le ni prišlo. »Prvo ploščo smo posneli za Helidon, drugo bomo pri RTV Ljubljana. Tu imajo bolje organizirano prodajno mrežo, saj smo večino plošč, ki jih je izdal Helidon, prodali sami.«[3]Cveto Šali se je spomnil: »Pri Helidonu so tedaj rekli, da bomo posneli najprej tri single, potem bomo posneli pa še album. Nam se je v resnici Helidon zdel nekoliko majhna založba, s slabo promocijo, zato smo težili k večjim založbam, kot so RTB Beograd, ki je imel predstavništvo v Ljubljani, pa ZKP Ljubljana in tako naprej, vendar nismo z nikomer prišli skupaj. Morda tudi zato ne, ker nismo bili preveč vztrajni, imeli pa smo ogromno lastnih skladb.«

Z uspešnim nastopom na Slovenski rock selekciji in s posnetim glasbenim materialom so se jim odprla vrata tudi v radijski in televizijski prostor. Dragan Bulič jih prvič na Valu 202 predstavil 2. marca 1977, dober mesec pred njihovim enournim koncertom v novomeški športni dvorani Marof, s katerim so nazdravili svoji mali plošči in se nanjo podpisovali, nato pa jih na radiu gostil še februarja 1978 in julija 1979. V letih 1977-78 jih je Dragan Bulič gostil v televizijski glasbeni oddaji Slovenski rock, v kateri je predstavljal slovenske rock izvajalce, žal pa so omenjeni posnetki uničeni, saj so na RTV-ju, zaradi varčevanja, presnemavali video trakove. Rudolfovo so bili gostje na hrvaški televiziji, hkrati so se jim odprla vrata za gostovanja po Sloveniji in Hrvaški.

Cveto Šali se je spomnil dvodnevne turneje v Ribnici in Kočevju leta 1979, ki priča o nekem »drugem« času, ko so morali drugi dan koncert odpovedati, ker je umrl Edvard Kardelj. Uspešno so gostovali tudi v zagrebškem klubu Lapidarij, ki ga je vodil znani hrvaški jazzist Boško Petrović. »Ko smo prišli v ta klub, je bil tam takšen mali odrček in smo nekaj rogovilili oziroma se spraševali, kam se bomo dali, in je prišel neki tip in rekel: ‘Dečki, ako ovdje stane kompletan Big band Boška Petroviča, ćete i vi’,« se je koncerta spomnil Cveto Šali. Z Buldožerji  so gostovali na letnem festivalu v Puli in v zagrebškem študentskem domu, kjer jih je nad vhodom na dvorišče študentskega centra pričakal transparent z napisom »Folk rock grupa Rudolfovo«, pa so nastopili pred približno osemsto obiskovalci.

Leta 1977 je bila v okviru novomeškega ZSMS-ja organizirana nova glasbena manifestacija na jasi v Dolenjskih Toplicah, ki je nadaljevala z delom po organizaciji prvega Rock Otočca leto poprej, z naslovom Dolenjske Toplice 77, na kateri so ponovno v dežju in pred štiristo do petsto obiskovalci nastopili Andrej Šifrer, Andrej Trobentar, Miran Jenko in Janez Bratkovič, Tomaž Pengov, Begnagrad in Rudolfovo.       

Istega leta so nastopili na prvem netekmovalnem večeru sicer tridnevnega festivala Slovenske popevke s skladbo »Vizija«,[4] ko so se publiki predstavili vidnejši slovenski rock predstavniki, med njimi tudi Jutro, Predmestje, Izvir itd. Festival se je tisto leto odvijal v treh dneh. Prvi dan je bil rezerviran za rock skupine in ni bil tekmovalne narave, kot tudi ne drugi dan, ko so nastopili šansonjerji, tretji dan pa so se za zmago na Slovenski popevki potegovali popevkarji in popevkarice.