“Televizijo smo dobili leta 1964, ko so bile olimpijske igre v Rimu. Prva televizija je bila na podjetju Primorje export. Poročila so bila v srbohrvaščini.”
“Vsako leto je bil na Kidričevi ulici novoletni sejem, tam so se prodajale flanelaste rjuhe, kuhale so se kranjske klobase, prodajali so mortadelo. Bilo je zelo živahno, taka hrana je bila za otroke razkošje. Vzdušje je bilo čudovito. Flanelaste rjuhe so bile redkost, mama jih je kupila in podarila v Čepovan, to je bil velik dogodek. Ljudje so prihajali s podeželja. Decembra je bilo mesto okrašeno z lučkami, prišli so vozovi, na katerih so bili otroci oblečeni v bele snežinke, vsi otroci smo bili obdarovani, darilca smo dobili na občini v dvorani. V decembru je prišel Dedek Mraz, to je bil pokojni Miroslav Nakrst, nekdanji ravnatelj osnovne šole, na katerega imam zelo lepe spomine. Takrat je bila osnovna šola še »na Havajih«.
V ruskih blokih je bila v kleti mesnica, v drugem bloku vrtec. V našem bloku je bila odvetniška pisarna. Oblečeni smo bili pomanjkljivo, igrali smo se ristanc, med dvema ognjema, gnilo jajce. Hodili smo rabutat češnje na Grčno. Pozimi smo se drsali na zmrznjenem Kornu, tudi po bajerju v borovem gozdičku smo se drsali. Gline je bilo polno, igrali smo se tako, da smo jo oblikovali. Cest, razen Kidričeve, ni bilo. Ko je pihalo, smo se prijeli za kandelaber na sredi Kidričeve. Takrat so se otroci rojevali tudi doma. Ambulante so bile v barakah na področju današnjega gledališča. Okrog so bila drevesa in travniki. Vsi smo se med seboj poznali.”
