Konj je moral dobivat dobro hrano, da je zmogel težke fizične napore. Furmani so jih hranili s senom in ovsom. Včasih so k ovsu primešali tudi koruzo. Ko so furmani šli na dolgo pot so s sabo vzeli vreče sena in ovsa. Konji so ponavadi jedli, ko so furmani nakladali tovor. Med potjo so konje večkrat napojili. Toda za konja ni bila dobra vsaka voda, če ta ni bila čista, se je konj ni hotel dotakniti, raje je ostal žejen.
Furman je moral skrbet za vsakodnevno nego konjev. Pri tem so furmanom pomagale tudi njihove žene in otroci. Konje je bilo potrebno vsak dan »oštriglati«, da ni bil umazan, da ga ni srbelo, pa da se mu je dlaka lepo svetila. Poleti, ko je bila vročina, so furmani konja od časa do časa tudi umili.
K dobri oskrbi konja je spadalo tudi podkovanje konjev. Podkev je za konja tako pomembna kot čevelj za človeka. Slabo podkovan konj je hitro omagal, lahko si je trajno poškodoval kopita, tako da ni bil več primeren za vleko.