Na griču v Čreti so v gozdu skriti ostanki starega slivniškega gradu (Burgsleunz). Grad je tu, na takrat deželnoknežjem ozemlju, stal verjetno že v 12. stoletju. Stal je na vrhu prepadne skalnate kope, obsegal je stolp in morda tudi obzidano dvorišče. Zavarovan je bil na eni strani s prepadno strmino, na drugi pa z globokim obrambnim jarkom. Ostanke obrambnega jarka je mogoče razločiti še danes, iz ruševin starega gradu pa so pozidali gospodarska poslopja v okolici. Verjetno so stari grad opustili v drugi polovici 14. stoletja, ko so na ravnini tu blizu sezidali dvor (Jakič, 1999).
Dvor v ravnini je prvič omenjen v listinah leta 1378 (Sleuncz der hof), kasneje pa večkrat po letu 1428. Slivniška gospoščina je verjetno obstajala že v 13. stoletju, saj stari urbarji navajajo dajatve, ki jih je mariborska deželnoknežja gospoščina dobivala iz Slivnice (Koropec, 1965/1966).
O imenih slivniških gospodov vemo več po letu 1428. Takrat je v dvoru živel plemič Friderik s Kleka (Kleh, Klöch), ki je gospodoval podložnikom na 4 hubah[1] in 24 domcih[2]. Kasneje je pridobil še 13 posesti v Klopcah, v letu 1451 pa je z zamenjavo od žičke kartuzije med drugim pridobil hube pri Mariboru. Frideriku je sledil njegov sin Martin, ki je v Slivnici doživljal turška in ogrska pustošenja, njemu pa je sledil polbrat Ivan (Hans).
Okoli leta 1480 se je sem priselil hrvaški plemič Jurij Kolonič (Kolonić, Kollonitsch, imenovan tudi Krabat), ki je bil med letoma 1483 in 1498 oskrbnik radeljske gospoščine. Jurij Kolonič si je pridobil dediščino hčera Hansa s Kleka in predelal dvor v manjšo graščino, po letu 1498 pa se je v obnovljenem dvoru tudi naselil. Po Jurijevi smrti je gospoščino nekaj časa vodila njegova žena Barbara, za njo pa sinova Hieronim in Martin. V letu 1532 je turški pohod skozi Slivnico opustošil gospoščino, ki jo je kasneje, ok. 1541, obnavljal Jurijev sin Seifrid (Sigfried). V letu 1542 so fevdni del slivniške gospoščine sestavljali dvor, vinogradi, dva gozda, 13 ribnikov, travniki, njive, 21 podložniških posesti, gostilna, mlin, 10 dninarjev in 28 sogornikov[3] v Slivnici ter vinograd in 8 podložniških posesti v Koreni. V alodialnem[4] (obveznosti prostem) delu posesti je bilo še 18 podložniških posesti, več vinogradov, 68 sogornikov in ribnik, ki so se nahajali na območju od Klopc do Limbuša, ter hiša z vrtom v Mariboru. Seifridu Koloniču sta v drugi polovici 16. st. sledila Ferdinand Kolonič (1564-1573) in Adam Kolonič (1588-1608). Ferdinand in Adam sta bila vneta zagovornika reformacije, ki se je širila v tistem času. Ko je protireformacijska komisija l. 1600 razrušila luteransko betnavsko cerkev, je Adam Kolonič nudil zaščito in gostoljubje betnavskemu učitelju.
Adam Kolonič in njegova žena sta na prelomu stoletja zašla v dolgove. Med drugim sta si pri Ivanu Frideriku Herbersteinu na sosednjem Pohorskem dvoru sposodila 10.000 goldinarjev na 15% obresti. Zaradi neporavnanih dolgov je Herberstein Koloniča tožil in leta 1605 mu je tako pripadla slivniška gospoščina, seveda z zahtevo po doplačilu razlike med vrednostjo gospoščine in dolgom. Gospoščina, ki je bila ocenjena na skoraj 67 imenjskih funtov, je bila za 31.000 goldinarjev prodana Herbersteinom, prenos lastništva pa je bil urejen l. 1608 (Grahornik, 2015).
Herbersteini so bili lastniki dvorca Slivnica od leta 1608 do 1738. Leta 1632 je kot lastnik Slivnice omenjen Janez Jakob baron Herberstein. Vrednost imenja je bila takrat že več kot 172 imenjskih funtov. Na gradu je bilo zaposlenih 6 služabnikov, 3 sobarice in 4 posli, za gospodarska poslopja v okolici pa so skrbeli oskrbnik, oskrbnica in 6 hlapcev in dekel. Približno v tem času si je gospoščina Slivnica postopoma priključila bližnje gospostvo Fram (prav tako zaradi dolgov), tako da se je število njenih podložnikov močno povečalo. Leta 1635 so dvorec zavzeli in oplenili uporni kmetje. Gospoščina je ostajala v rokah Herbersteinov: od 1640 naprej se kot zemljiški gospod omenja Janez Ernest baron Herberstein, nato Frančišek Krištof grof Herberstein, za njim njegova vdova (gl. Grahornik, 2015, str. 23) in tako naprej, vse do Janeza Jurija grofa Herbersteina, ki je leta 1738 celotno gospoščino, ki je bila l. 1699 ovrednotena na 357 imenjskih funtov, prodal Francu Ludviku grofu Khuenburgu.
Kasnejši lastniki dvorca Slivnica so bili knez Stanislav Poniatowsky, grof Klemens Brandis (ki je bil vpliven politik, cesarski svetovalec in tirolski deželni glavar, ok. 1860), Herman Pauls (ok. 1880), Karel pl. Rudnicki (ok. 1900), od l. 1906 do konca druge svetovne vojne pa grof Franc Schönborn iz Starega Futoka v Bački (Stopar, 1990).
Opombe:
[1] huba – SSKJ: v fevdalizmu posestvo, ki obsega približno 15–20 ha; Wikipedija: Huba je bila v fevdalizmu posestvo, dovolj veliko, da je na njem lahko preživela ena družina. Njena velikost je bila odvisna od deleža površin, primernih za obdelovanje na območju, največkrat je znašala med 15 in 20 ha. Predstavljala je tudi enoto za obdavčitev.
[2] domec – SSKJ: v fevdalizmu nepodložno zemljišče s hišo, zlasti v mestu; tudi manjša kmetija
[3] sogornik – SSKJ: v fevdalizmu uživalec gorskega vinograda
[4] alod – SSKJ: alód tudi alódij – dedna zemljiška posest fevdalcev, prosta vseh obveznosti
