V srednjem veku so bile možnosti za izobraževanje in šolanje omejene le na ozek krog ljudi. Izobraževanje so za lastne potrebe organizirale in vodile predvsem cerkvene ustanove. Ob koncu srednjega veka so bile v mestih ter v župnijskih središčih na podeželju najbolj razširjene župnijske šole, namenjene predvsem duhovniškim kandidatom, z razvojem mest pa so za mestne potrebe začele nastajati tudi t. i. mestne šole.
Reformno gibanje v času protestantizma, ki je šolstvo prepoznalo kot sredstvo za širjenje nove vere, je šole predvidelo za vse sloje prebivalstva, ne glede na socialni položaj, pouk v njih pa je potekal v učencem razumljivem domačem jeziku. Po zmagi protireformacije je šolstvo spet vzela v roke katoliška cerkev, v 70-ih letih 18. stoletja pa je na to področje začela odločneje posegati država. Marija Terezija, ki je uvedla splošno šolsko obveznost, je z opismenjevanjem prebivalstva želela izboljšati gospodarsko stanje države. Dvig gospodarstva bi vladarju prinesel otipljive koristi: več denarja za vojsko in birokracijo, torej okrepitev moči države in lastne oblasti. Tako je zaživela ideja splošne osnovne šole, ki bi dajala izobrazbo najširšim slojem prebivalstva.
Zgodovina osnovnega šolstva na Ptuju sega 500 let v preteklost. Prvi dokument, v katerem je zapisano, da je na Ptuju obstajala šola, je ptujski Mestni statut iz leta 1513, kjer so zapisana določila o šoli in učitelju. Iz časa protestantizma je na Ptuju znana šola, ki jo je ustanovil učitelj Wagmeister, da bi meščanske otroke poučeval v luteranskem duhu. Letnica ustanovitve te šole ni znana, Matej Slekovec pa poroča, da so jo oblasti leta 1603 zaprle.
Protestantski šoli je sledila mestna župnijska šola (Pfarrschule), ki jo je vzdrževal župnik, da bi zatrl in preprečil protestantstvo. Po letu 1778 je kantor Gregor Neuwert iz stare šole ustvaril ptujsko trivilako, ki je stala poleg mestne cerkve, leta 1790 pa se je preselila v ordonančno hišo na Prešernovi ulici (danes na njenem mestu stoji OŠ Olge Meglič). Šola je bila namenjena otrokom nemške narodnosti. Leta 1789 so se jim pridružili še slovenski otroci iz župnijske (nedeljske) šole pri sv. Ožbaltu, o kateri obstajajo podatki od leta 1730 naprej.
Otroci iz okolice Ptuja v 18. stoletju niso imeli svoje šole. Tisti, ki so razumeli nemško, so obiskovali mestno šolo v ordonančni hiši. Enorazredna šola za okoliške otroke je bila ustanovljena ok. 1792. Leta 1796 se je župnijska šola združila z okoliško v enotno šolo. Ob združitvi je šola postala dvorazredna, leta 1850 trirazredna, 1869 pa štirirazredna. Učni jezik je bil nemški. Združena šola je svoje prostore najprej dobila v minoritskem samostanu, nato v mestni hiši, pa spet v samostanu. Tam je ostala do leta 1853, ko je dobila lastno poslopje v stari mežnariji pri mestni cerkvi. Od leta 1850 naprej se je ta župnijska (meščanska) šola imenovala Glavna šola. Učitelje je nastavljal magistrat in jih tudi plačeval. Leta 1870 se je preimenovala v Štirirazredno ljudsko šolo.
Leta 1843 so se slovenski otroci ločili od nemških in dobili slovenskega učitelja. Šola, ki se je tako ločila od nemške mestne šole, je prišla pod patronat minoritskega samostana. Pouk v njej je potekal v slovenskem jeziku, zato so ji rekli kar slovenska šola. Do leta 1853 je imela svoje prostore v žitnici minoritskega konventa, nato se je preselila v minoritsko hišo, leta 1871 pa v dominikanski samostan in tam ostala do leta 1874. Šolo so leta 1870 preimenovali v Okoliško ljudsko šolo. Po letu 1874 je gostovala po nekaterih mestnih hišah, leta 1878 pa je bila preseljena v dograjeno zgradbo na Raičevi ulici (danes je v njenem ostanku vrtec). Takrat se je preimenovala v Narodno šolo Ptuj-okolica.
Sredi 19. stoletja sta tako na Ptuju obstajali dve šoli: ena z nemškim, druga pa s slovenskim učnim jezikom. Konec 19. stoletja sta se obe (mešani) šoli razdelili na deško in dekliško šolo. Ker je stavba mestne (glavne) šole kmalu postala pretesna, so leta 1887/1888 zgradili novo šolsko poslopje za potrebe Deške osnovne šole (na Raičevi ulici, v stavbi kjer je do nedavnega bivala OŠ Ljudevita Pivka). V starih prostorih je ostala samo še dekliška šola, ki se je leta 1902 preselila v novozgrajeno stavbo z internatom na dravskem nabrežju v vzhodnem delu mesta (danes Osnovna šola Mladika). Tja se je leta 1902 preselila tudi Dekliška ljudska šola Ptuj.
Ker je v ptujskih mestnih šolah primanjkovalo prostora, je bila oktobra 1911 za otroke iz občine Breg pri Ptuju, ki so do takrat hodili v ptujsko meščansko šolo, odprta nova šola z nemškim učnim jezikom (Nemška šola Breg).
Takšno stanje ptujskih osnovnih šol je nato v glavnem ostalo vse do konca druge svetovne vojne. Po njej so v presledkih nastale šole, ki delujejo še danes: OŠ Breg, OŠ Mladika, OŠ Ljudevita Pivka, OŠ Ljudski vrt in OŠ Olge Meglič.
