Gost 66. Večernega klepeta z Zanimivimi Izolani v izolski Mestni knjižnici je bil Bruno Zaro, vinar in vinogradnik, »Isolano a più non posso«, s koreninami družinskega drevesa, ki segajo v daljno leto 1348.
V pogovoru z Natašo Benčič, novinarko Radia Koper-Capodistria, je naš 66. večerni klepetavec razkril, da vinska trta dolga leta ni bila njegova prioriteta v življenju, pač pa vse drugo, sprava košarka, potem dolgih 26 let delo na carini. Bil je celo prvi carinik, ki je nastopil službo na južni meji točno 8. oktobra leta 1991 ob 8ʰ zjutraj, potem je vzporedno lovil ribe, več kot 10 let. Vemo, da so ribe, olivno olje in vino zapisani v genetskem zapisu ljudi, ki tukaj živimo in imamo svoj kraj radi. Korak do vina, do vinogradništva pa je bil pri Brunotu Zaru … pravzaprav … ves čas prisoten.
Bruno Zaro, ki se mu je tako mudilo na svet, da se je rodil na poti v koprsko porodnišnico, se svojega otroštva spominja kot mesteca, v katerem so se vsi poznali med seboj in z lahkoto našteje ducat starih izolskih ribičev, ki so ga medse vabili ob vrnitvi z morja. Pri 14-ih je bil uradno najvišji pionir v Sloveniji letnika 1958. To je bil začetek njegove košarkarske poti, ki je trajala dolgo, skoraj dve desetletji. Ob tem je pomenljivo pripomnil, da so kolektivni športi tisti, ki človeka naučijo borbenosti pa tudi uveljavljanja v ekipi in prilagajanja soigralcem in vse te lastnosti so koristne v nadaljnjem življenju, zlasti poslovnem. Po tistem, ko je poizkusil s študijem sadjarstva in vinogradništva, je zakorakal v carinske vode. Pri tem je kot Istran, ki ljubi Istro kot celoto, doživljal mejo v Istri precej neprijetno. Podoživljal je boleče zgodbe, ki sta jih pripovedovali njegova mama in mamina teta o nebodigatreba meji med Koprom in Trstom po vojni, njemu pa se je zgodila ravno meja v sami Istri; meja, ki je zaradi formalnosti, ki so jih predpisovali ljudje, ki z istrsko realnostjo nimajo nič skupnega, pretrgala kmetijske in druge povezovalne poti, ki so bile med ljudmi in kraji prisotne stoletja. Že kot carinik je imel popoldansko obrt in je vrsto let lovil ribe in jih prodajal gostincem. Njegova ribiška epizoda se je prenehala, ko je njegov oče kupil traktor. Takrat so že imeli približno tisoč trt na nekdaj vaši, čeprav nacionalizirani zemlji…a traktor se seveda splača imeti, če imaš več kot 1000 trt in tako se je začela zgodba o vinu … Opravil je kletarski tečaj in obenem ugotovil, da o vinu in kletarjenju »nima pojma«. V roke je vzel ustrezno literaturo in obiskoval različne tečaje in vinarje, tudi v tujini, s katerimi ji pridobil potrebno znanje, da je njegovo popoldansko kmetovanje dozorelo v pravi posel. Leta 1999 je začela nastajati vinska klet Zaro s pripadajočo vinogradniško turistično kmetijo ter z izletom na morju, ob kozarcu vina iz vinograda s pogledom na morje, kot dodatni ponudbi. Prva steklenica z vsemi potrebnimi papirji in poimenovana Zaro je prišla med nas leta 2002. Trenutno obdelujejo 23 hektarjev zemlje in s tem se uvrščajo med največje družinske vinogradnike v Izoli. Potrebnih je približno deset ljudi, ki delujejo usklajeno in za katere Bruno Zaro pravi, da jim povsem zaupa, zato da pridelajo od 80 do 100 tisoč litrov vina letno. »Vinograd je slika vinogradnika in vinarja«, je prepričan Bruno Zaro, ki pridela približno enako razmerje belih in črnih vin, ter pobudnik mnogih projektov, ki so zaznamovali Izolo in se dogajajo pod njegovim okriljem, med katerimi je zagotovo najbolj znan Ženske in vino, ki se dogaja že 7 let in ima vselej pečat dobrodelnosti. Prav tako je Bruno Zaro ustanovitelj in član konzorcija Vin Istre, ki je organizirano kot gospodarsko interesno združenje, s katerimi istrski vinarji na različnih sejmih, na primer v Milanu in drugod doma in po svetu, nastopajo pod skupnim imenom. Trenutno združuje 18 vinarjev. Konzorcij tačas miruje, a še vedno živi, pravi Zaro. Lani se je v Manziolijevi palači prvič zgodil festival Orange wine, slavnostna prireditev oranžnih vin in letos 26. aprila se bo festival ponovil. Okušali bomo lahko vina iz Slovenije, Hrvaške, Italije, Avstrije, Srbije in celo Gruzije. »Oranžna vina so vina iz belega grozdja, iz vseh belih sort, ki macerirajo 3 ali 4 dni,nekatera celo 20 dni, zato da je dobilo močno, zelo intenzivno barvo«, je pojasnil izolski vinar. Letos bo v festivalu Oranžnih vin sodelovalo 6 gostinskih lokalov, ki bodo ponujali Oranžni meni, se pravi meni z jedmi, v katerih se bohotijo tiste sestavine iz naših vrtov in morja, ki se prilegajo k oranžnim vinom.
Načrtov za prihodnost Brunu Zaru ne manjka. Trenutna največja želja je postaviti novo vinsko klet. Ob zaključku večera nas je Bruno Zaro pogostil s svojim Negrom tenero, Folom biancom in vinom Le Donne 2012.
Mestna knjižnica Izola z Večernimi klepeti z »Zanimivimi Izolani« že od leta 20006 svojim sokrajanom približuje ljudi »iz sosednje ulice«, posameznike ali skupine, ki so s svojim delovanjem in izkušnjami oblikovali ali še oblikujejo vzdušje v našem mestecu. Knjižnica že dolgo ni več zgolj izposojevalnica knjig. Je kulturno, socialno, izobraževalno, komunikacijsko in ja, če želite, tudi duhovno središče, kjer lahko uporabniki knjižničnih storitev zadostijo svojim najrazličnejšim izobraževalnim potrebam ali zgolj potešijo radovednosti po leposlovnih, zgodovinskih, potopisnih, znanstvenih, duhovnih in drugih vsebinah. Z gotovostjo si drznem trditi, da prav z vsako vsebino, ki jo predstavljamo na knjižničnih prireditvah krepimo duha, tešimo radovednost in širimo obzorja.
Ksenija Orel