Mobilizaciji vojaških obveznikov in vojni napovedi Srbiji je sledil plaz mobilizacij in vojnih napovedi med evropskimi državami. Politično življenje v Avstro-Ogrski se je umaknilo vojni propagandi, dunajski državni zbor je bil razpuščen in strankarsko življenje je bilo skrbno nadzorovano. Številni slovenski izobraženci so bili internirani, izražanje do monarhije kritičnih mnenj in narodnih, posebej panslovanskih čustev se je v začetnem obdobju vojne umaknilo iz javnega življenja.
Poleti 1914 so se množice ob spremstvu glasbe, zastav in cvetja poslavljale od vojakov, ki so odhajali na bojišča. Pohodni bataljoni polkov avstroogrske armade iz slovenskih nabornih območij so se avgusta 1914 odpeljali prek ogrskih ravnin proti vzhodnemu bojišču in v Galiciji doživeli svoj ognjeni krst. Številni slovenski vojaki so na ruskih prostranstvih doživeli izkušnjo ujetniških taborišč. Nekateri so se vključili med prostovoljne jugoslovanske enote in se kot dobrovoljci borili na strani Kraljevine Srbije. V slabem letu, od poletja 1914 do maja 1915, je avstroogrska vojska utrpela velike izgube na vzhodnem in balkanskem bojišču.
V zaledju je Avstro-Ogrska militarizirala za vojsko pomembne gospodarske zmogljivosti ter z delovno mobilizacijo žensk in prisilnim delom vojnih ujetnikov nadomestila pomanjkanje delovne sile. Razvejan birokratski aparat s številnimi uradi je v tesnem sodelovanju z vojaški oblastmi prevzel vodenje vojnega gospodarstva, prehrane, prometa, zbiranja surovin in vojne propagande. Prebivalci slovenskih dežel so se že zgodaj srečali z begunci, ki so se umaknili pred vojno z vzhodnega bojišča in sodelovali pri zbiranju dobrodelne pomoči.
Z napadom Kraljevine Italije na Avstro-Ogrsko se je 23. maja 1915 vojna začela tudi na zahodnem robu slovenskega ozemlja, kar je močno vplivalo na življenje v zaledju. Na soškem bojišču je od maja 1915 do oktobra 1917 potekalo 11 italijanskih in ena skupna avstroogrsko-nemška ofenziva, ki je fronto premaknila na reko Piavo. Na kraškem robu in drugje ob reki Soči so krvaveli vojakih vseh narodov monarhije, tudi številni Slovenci. Človeško življenje je bilo vsak dan manj vredno in na obeh straneh prve bojne črte so bile bivalne razmere izjemno slabe. »V nas je zamrl vsaki človeški čut vsako usmiljenje, vse kar smo imeli človeškega smo izgubili,« je zapisal vojak Jakob Zemljič. Marca 1916 je bil večji del slovenskih vojakov premeščen s soškega na južnotirolsko bojišče, kjer so sodelovali v avstroogrski ofenzivi.
Po italijanski zasedbi Gorice avgusta 1916 je pomembna točka avstroogrske obrambe ob reki Soči postal hrib Škabrijel, na takratnih zemljevidih označen kot Sveti Gabrijel. Tri kilometre dolgo obrambno črto, ki je potekala po njegovih pobočjih, so v 11. italijanski ofenzivi obranili vojaki celjskega 87. pehotnega in ljubljanskega 2. gorskega strelskega polka. Z območja bojev sta obe strani izselili civilno prebivalstvo, ki je moralo zapustiti svoje domove. Približno 80.000 slovenskih beguncev s Primorske, večinoma žensk, starejših in otrok, je v treh glavnih migracijskih valovih odšlo k sorodnikom in v begunska taborišča v notranjost monarhije: Gmünd, Bruck ob Litvi, Steinklamm, Wagna pri Lipnici, Strnišče pri Ptuju. Približno dvanajst tisoč slovenskih prebivalcev z italijanske strani bojne črte pa je bilo razseljenih po raznih krajih Apeninskega polotoka. Cesar Karel, ki je nasledil umrlega cesarja Franca Jožefa, je maja 1917 ponovno sklical dunajski parlament, slovenski, hrvaški in srbski poslanci pa so sestavili izjavo, v kateri so izrazili svoje zahteve po preureditvi monarhije. V zaledju so začele ženske zbirati podpise v podporo njihovim zahtevam, pri tem so jim pomagale bogate izkušnje zbiranja dobrodelne pomoči in deklaracijsko gibanje je preraslo v množično mirovno in politično gibanje.
Zaradi izčrpanosti branilcev, ki se je pokazala v 11. italijanski ofenzivi, so v avstroogrskem štabu začeli razmišljati o ofenzivni operaciji na soškem bojišču in sodelovanju z nemško vojsko. Prva skupna avstroogrsko-nemška ofenzivna operacija pod imenom Zvestoba v orožju se je začela 24. oktobra 1917, uspešno prebila italijansko obrambno črto in po osemindvajsetih mesecih bojev je ob reki Soči orožje končno utihnilo. Fronta se je premaknila daleč od slovenskega ozemlja na reko Piavo in primorski begunci so lahko začeli razmišljati o povratku na svoje domove. Toda v zaledju je naraščala prehrambena kriza, splošna izčrpanost in naraščajoče nezadovoljstvo med vojaki, ki so ga razkrivali vojaški upori.
Neuspešna avstroogrska junijska ofenziva ob reki Piavi je le povečevala nezadovoljstvo in oktobra 1918 je Avstro-Ogrska začela razpadati. Množice v slovenskih mestih so pozdravile mir in nastanek nove države. Življenje v zaledju se je skušalo čimprej vrniti v stare tirnice, čeprav zaradi številnih sprememb nikoli več ni bilo povsem enako. Vojakom poražene armade, ki so se vrnili na svoje domove, so le redki prisluhnili in njihova vojna izkušnja je kljub številnim spomenikom na domačih pokopališčih ostala dolgo pozabljena.
vir: Srčni pozdrav iz bojniga polja : prva svetovna vojna in njen odmev na Celjskem / [avtorji besedil Borut Batagelj … [et al.] ; slikovno gradivo Muzej novejše zgodovine Celje … [et al.] ; fotografije predmetov Sherpa ; uredila Marija Počivavšek]
