Tudi o zapis o žagah je iz zgoraj omenjene knjige o Lomu pod Storžičem. Žage so prišle v začetku 20. stoletja, pripomogle so k dvigu življenjskega standarda. Z zaslužkom so ljudje popravili hiše. Žagarstvo je nadomestilo oglarstvo, oglja ni bilo več mogoče prodajati.
V Lomu jih je bilo več. Svaparska – bila je na klancu malo pred odcepom poti v vas: Olipova – na Olipovem vrtcu, malo višje od apnenice; Žitnikova – na Hruševem, kjer se je v osemdesetih letih 20. stoletja še videl betonski obod; Anžičeva – nasproti Anžica, za ovinkom Anžičeve Gobačne; Jeretova – nasproti Miklavževih dveh hiš; Gregornova – nasproti Blažun in Gregorn; Žerovčeva – nasproti starega gasilskega doma; Nackova – Hariževa, za Nackom; Štormanova – na ovinku starega mostu pri Johanci, Španova – 50 metrov pod Johanco; Vogvarjeva za furnir – pri Vogvarju. Deske in rimelne so po prvi svetovni vojni vozili na Kilərco in k Švelcu na Slapu, v Križe in največ v Kranj, pred letom 1908 celo v Trst. Leta 1908 je prišla v Tržič železnica, nažagani les so vozili na postajo po naročilu kupcev. Rimelne so nažagali iz navadnih hlodov. Deske so delali le iz boljših, izbranih hlodov, ki so bili brez grč, posebno za strešne dilce so izbrali hlode, da so bili gostih letnic in lepo brez grče. Če sami niso imeli takega lesa, so ga zamenjali s kom, ki je takega imel. Tak les je bil predvsem v počasi rastočih predelih Konjščice in Storžiča ter v nekaj predelih Mednega dola in nekaj v smeri v Vonc.
Žaga je bila iz lesa, podobna leseni šupi, s treh strani je bila dobro opažena, da ni preveč vleklo, saj je bilo na žagi že tako dovolj hladno. Z ene dolžinske strani je bila zaradi delovnih potreb popolnoma odprta – pol za hlode, pol za razžagani les. Bila je narejena iz ogrodja tramov in opažena z deskami.
K žagi je sodila hišica, nekateri so ji rekli tudi bajta ali kačur. To je bila majhna sobica, kjer je bil navadno gašperček ali zidan šporhet, kjer je žagar lahko zakuril, se pogrel, na toplem pojedel malico ali kosilo, skoraj vedno med delom na žagi. Pri Anžičevi žagi je bila soba velika dvanajst kvadratnih metrov. V njej je Andrejček sebi uredil stanovanje. Bil je sam, prijetno mu je bilo, posebno v večerih, ko so se v njej ob njem sešli drugi možaki in gospodarji. Marsikdo je v malhi – v notranjem žepu prinesel kako žlahtno kapljico v večji ali manjši steklenici – flašca so rekli temu žganju, ali kak liter vina, da so se ogreli in je lažje tekla beseda.
O izrednem pomenu razvoja žag govori tudi izročilo iz Podljubelja: »S tem, ko je bila postavljena Hofbauerjeva žaga, se je šele nehala lakota. Ko je začelo primanjkovati, je ata posekal smreko in jo peljal v žago, kjer je zanjo dobil denar. Drugače pa se je na kmetijah pridelalo samo za preživetje. Spomladi si je človek rekel: »Pa sem preživel še eno zimo.« (TZ, Jožefa Dovžan, 2008)
