V 2. polovici 19. stoletja je bil na Ptuju zgrajen še drugi, za Ptuj zelo pomemben most. To je bil železniški most, del Južne državne železnice, oz. železniške proge, ki je Pragersko preko Velike Kaniže (Nagykanizsa) povezala z Budimpešto.
Gradnja proge Pragersko-Velika Kaniža se je začela 17. decembra 1857. Trasirana proga je bila razdeljena na več gradbenih sekcij. Ptujska sekcija je obsegala progo od Pragerskega do Trgovišča v skupni dolžini 35,5 km. Vodil jo je inženir Thommen iz Ptuja. H gradnji proge je spadala tudi izgradnja spremljajočih objektov, kot so kolodvori, mostovi itd.
Na Ptuju sta bila zgrajena železniška mosta z amerikansko kovinsko konstrukcijo čez Studenčnico in reko Dravo ter povezovalni nasip med njima v dolžini 600 metrov. Gradnjo nasipa je prevzelo podjetje Higersperger, Jochen in Kosler, montiranje pragov in tirnic ter posipavanje in podbijanje na mostu pa podjetje Siegel in Matensen. Most je stal na 16 kamnitih opornikih. Dolžina mostu čez reko Dravo je znašala 212 metrov, čez Studenčnico pa 158 m.
Prvi vlak je na Ptuj pripeljal leta 1860. Poskusna komisijska vožnja z vlakom s Ptuja v Veliko Kanižo in nazaj do Pragerskega s povratkom na Ptuj, je bila opravljena 8. marca 1860. Trajala je 5 ur in pol. Po uspešnem tehničnem in policijskem pregledu 20. aprila 1860, je bila železniška proga Pragersko–Velika Kaniža uradno odprta 24. aprila 1860.
Progo od Pragerskega do Budimpešte, ki je dobila ime »Orient železniška proga«, so odprli 1. aprila 1861. Prvi vlak je prišel na Ptuj iz Ofna (Budim, nem. Ofen, je zahodni del Budimpešte na desni obali Donave), ob pol šestih zvečer. Na železniški postaji ga je pričakala velika množica ljudi. Po dvominutnem postanku je vlak odpeljal proti Pragerskemu. V prvem letu obratovanja proge so po njej s Ptuja in na Ptuj prepeljali skoraj 25.000 potnikov, 684 glav živine ter 292.783 carinskih centov tovora. Vožnja iz Ptuja do Maribora je trajala približno 1 uro in 15 minut.
Ptujski železniški most je prvo svetovno vojno prestal brez poškodb, ob koncu druge svetovne vojne pa so ga Nemci ob umiku zminirali in povsem onemogočili.
Po končani vojni je napočil čas obnove porušenih objektov. Veliko truda je bilo vloženega v usposobitev prometa na poškodovanih železniških progah, pri čemer so sodelovale partizanske inženirske enote. Takoj po osvoboditvi se je začela tudi obnova 95 km dolge proge Pragersko-Kotoriba. Hitrost obnove 33 porušenih objektov na tej progi je bila izjemnega pomena, saj je na meji z Madžarsko čakalo rusko žito za lačne prebivalce nove jugoslovanske države.
Novi, 257 metrov dolgi leseni železniški most čez reko Dravo pri Ptuju je bil zgrajen do 28. julija 1945. Stal je 10 metrov proč od porušenega mostu. V pičlih 33 dneh in nočeh ga je zgradila Inženirska brigada 7. korpusa NOV s pomočjo obrtnikov in vojnih ujetnikov.
Celotno progo Pragersko-Kotoriba je obnavljalo 5.200 mož, od tega 3.000 vojnih ujetnikov – od slednjih jih je bilo kar 2000 zaposleno pri obnovi ptujskega mostu. Uradna otvoritev proge je bila 30. julija 1945, ko je s cvetjem in zastavami okrašen vlak iz Kotoribe zapeljal proti Pragerskemu. Ob pol dveh popoldne je prispel na Ptuj, kjer ga je pozdravila navdušena množica. Takoj za njim je na pot krenil tovorni vlak, naložen z žitom.
Leseni provizorij čez Dravo pri Ptuju pa je bil le začasna rešitev – lokomotiva je po njem lahko vozila le s hitrostjo pešca. Prometu je služil šest let. Priprave na temeljito obnovo ptujskega železniškega mostu so se začele šele leta 1948. Delo je prevzelo podjetje Mostogradnje iz Varaždina. Novi most s kovinsko konstrukcijo je bil svečano predan prometu 29. decembra 1951. Ob pol štirih popoldne je ob zvokih koračnice godbe napihala SKUD Jože Lacko Ptuj čezenj zapeljal potniški vlak št. 1116.Ta most služi svojemu namenu še danes.
