Posebej zanimivo je tudi zadnje obdobje Savičinega plemenitega življenja.
Ko se je leta 1979 preselila v novozgrajeni Dom upokojencev v Brežicah, je tam takoj postala predsednica domske skupnosti stanovalcev. Skrbela je za kulturno življenje stanovalcev in ustanovila poseben oddelek matične knjižnice s potujočim kovčkom. Stanovalcem je brala krajše črtice, povesti in celo pravljice, predstavljala televizijski program in vremensko napoved. Pregledovali so tudi Dolenjski list, Jano, Delo in Obzornik.
Iz korespondence med Savico Zorko in knjižničarkami (1982–1984)
Brežice, 29. 10. 1982
Draga Mija!
Dopoldne kot včeraj in vendar vse drugače. Včeraj tak strahotni šunder, danes že 3 ure popolnoma mirno. Menda spajajo cevi. Hotela sem Tvoj obisk uporabiti tudi zato, da bi Ti nekaj naročila, a včeraj to res ni bilo mogoče.
Zdi se mi, da sem ti to, kar hočem povedati, že nekoč omenila, vendar bom danes pa to pismeno naredila. Kot morda sama na sebi vidiš, se človeku z leti nabirajo vse mogoče stvari. Pri meni kar dovolj, zlasti sedaj, ko je prostor bolj (in še kako!) omejen. Med drugimi tudi stvari, ki so v zvezi s knjižnico ali blizu nje. Prosila bi Te, ko me več ne bo, takoj sporoči mojim (Janji Zorko in Mariji Lelič) naj Ti po dogovoru z menoj dajo vse, kar je s knjižnico v zvezi in česar ne bodo od tega sami zadržali. To so morda nepomembne stvari, ki sem jih zbirala leta in leta in ki so mi kdaj kar prav prišle. Zakaj bi naj šle v izgubo, morda si bo pa le kdo s kakšno stvarjo pomagal.
Zdaj pa, kaj so te stvari, ki bi morda prišle v poštev, da se spravijo v kakšnem knjižničnem arhivu? Naj začnem glede na položaj v svojih predalih. Od 1960. leta dalje material s knjižničarskih izletov doma in v tujini. Vse je povezano in sortirano, zaradi tega ne bo težav. Pa so tu mape iz NOV; boljše vrste izrezki o Titu in brošure o njem; zaključena snov o raznih obdobjih (npr. potres v Ljubljani 1895. leta); snov o zdravljenju z zelišči; o boleznih; o vrtnarstvu, slikarstvu, o petju – glasbeniki, ki sem jih sama poznala, ali ki so me zanimali; o slovenščini; zemljevidi, načrti (Brežice); veliko je v skupni debeli mapi pod Razno; turistični prospekti (opise sem že oddala znanki Lovrečičevi, ki je vodja izletov za Zvezo borcev Kolezija), nekaj jih bo že. Dalje je tu 19 priznanj in odlikovanj, ki se skoro vsa nanašajo na knjižničarstvo (razen turističnih in planinskih). Ne vem, morda jih bo Janja zadržala z medaljami vred. Ne pravim Ti tega, Mija, zaradi sebe, toda vsako je dokaz, da je bila knjižnica v raznih dobah že dobro upoštevana. Včeraj si mi tako lepo pripovedovala o njenem ogromnem porastu. Naj se ve kdaj v prihodnje, da je imela že kar v začetku, ob svoji ustanovitvi veljavo. Recimo Čopova diploma ob prvi podelitvi leta 1976. Bila sem ponosna, da je bila dobljena med prvimi 4-imi, ko so bile upoštevane samo 3(!) ljudske knjižnice, kakršna je bila tedaj naša. No, Mija, vem, da si dobra delavka, ko boš prejela te stvari, jih deni v kot in ko bo časa in prilike, boš izločala nerabno in zavijala.
Mija, zdaj pa še nekaj. Skoro mi zmanjkuje knjig 5. kovčka. Prosim te, poišči mi še 22 bolj tenkih knjig, po možnosti bolj domačih, preprostejših in mi z njimi do 100 napolni zadnji list 5. kovčka. Bi šlo to do torka, srede ali četrtka (2.–5. 11.) prihodnjega tedna? V enem izmed teh 3 dni mi obljubuje kuhar Peter, da me popelje v knjižnico. Upam, da bo vaša razstava že odprta. Za njo mi gre tako kot za knjige. Bo šlo?
Oprosti vsemu! Lepe pozdrave Tebi in ostalim
Vaša Savica
Brežice, 24. 2. 1984
Drage moje knjižničarke!
Nisem se mogla prej zbrati, da se ob koncu svojega 60 letnega poslovanja ne poslovim od Vas. Ne čudite se temu, bolezen je pač dala svoje, najprej v manjši, nato pa v svoji hujši obliki. Sprva sem morala zapustiti izposojanje knjig, nato ko pa sem že morala v bolnico pa še izposojanje časnikov in revij. Posebno zadnjega mi je zdaj žal, ker je bilo na široko urejeno. Prevzel je to tov. Viktor Strmecki od mojega odhoda v bolnico. Žal tudi ko sem se vrnila, nisem mogla več hoditi in zato ne več osebno izposojati. Ne vem, kako bo takrat, ko tov. Strmecki zapušča občasno naš dom, in hodi vinogradit na svoje posestvo na Bizeljskem. Žal, pomagati ne morem.
Iz časopisov »Vse o Brežicah« je izrezano doslej vse, kar je nastalo do začetka letošnjega leta in še malo dalj. To do leta 1984 bom dala o priliki tov. Černoševi, da vam prinese. Dalje si morate pomagati sami. Odpovedala sem namreč delo, ker ga jaz skoro ne morem več brati (očesne motnje), še manj pa je to mogoče mojemu ožjemu krogu. Sebe bom hranila še za kako izjemno knjigo z dobrim tiskom. Černoševi o priliki vrnem že izposojene. Prav žal mi je, a bolezen odloča, ne človek. Zaenkrat, prosim, ne hodite k meni, ker mi je pretežko. Tako ste mi ljube, da sem se počutila z Vami kot s člani lastne družine. Morda se bo kaj kdaj izboljšalo.
Zaenkrat ste mi in mi še boste v vseh mojih mislih na Vas prisrčno zaželene in iskreno pozdravljene!
Vedno Vaša Savica
p. s. Tov. Černoševa Vam bo o priliki poslala izvleček iz kronike knjižnega, revijskega in časniškega izposojanja.
Brežice, 1. 6. 1984
Draga Mija in vse Vaše!
Čisto na kratko, saj veš, da težko pišem. Hvala za pozdrave po med. s. Černoševi! Najavila je tudi Vajin obisk, ko ne boš imela preveč dela. Upam, da mi ne bo ravno takrat slabo kot mi je večkrat. Kot sem Vaju že prej naprošala, prosim, ne kupujta nobenih rožic, morda raje pridita s kako zanimivo knjigo. Sicer me obhaja kes, ker nisem še vseh vaših prebrala. Tolažim se s tem, da jih lahko še malo zadržim. Rada bi kaj lepega, a kaj, ko se naslovov ne spomnim. Morda o priliki Claricijevo: Knjiga moje mladosti, morda Ingolič kaj o pisateljevanju brez Obračuna in Zaupno; ali Kajzer: S tramovi podprto mesto. Kadar bi prišli, bi Te prosila, če mi prineseš samo pokazat Rainerjino Mihaha – iz Valdoltre sem dobila lep pozdrav od gospe mame z novo znanko dobro Rezko Kolarjevo. Obema, če mogoče, iskren pozdrav!
Brez zamere – ob vsem najboljšem.
Savica
Savica Zorko je umrla 8. februarja 1987 v Brežicah, kjer je tudi pokopana.