Vračamo se v leto 1946, ko je podjetje Gradis pod vodstvom inženirja Ferjana gradilo novo Industrijo usnja Vrhnika (IUV).
Območje tovarne je ogromno zastraženo gradbišče. 6 letni Tone Rožmanc nosi vsak dan malico očetu Tonetu – kovaču, zaposlenemu v Gradisu.
Ste letnik rojstva 1940 in zelo natančno opisujete tehnologijo dela takoj na začetku delovanja IUV, leta 1946?
Vsega tega se zato tako zelo dobro spomnim, ker sem kot mlad mulc vsak dan nosil malico očetu. Živeli smo namreč blizu fabrke, gor na Drči v tisti zadnji hiši na skalah, ki je danes že skoraj podrta. Takrat se je delalo devet ur, vse do petih popoldne. Od 12-ih do 13-ih je bil čas za malico ali kosilo. Mama me je poslala k očetu z nečim toplim za pojest. Pot ni bila nevarna, saj sploh ni bilo avtomobilov, morda največ trije na dan. Spomnim se še vseh tistih ljudi, ki so takrat tam delali.
Približno koliko delavcev je to bilo?
Ja, samo ključavničarjev je bilo tam, od 10 do 12.
Kako pa je potekalo delo drugje v usnjarni?
Na to vam pa težko odgovorim, ker je bila v tistih časih stroga prepoved vstopa v tovarno. Jaz sem prišel samo do svojega očeta. Predstavljajte si: nikjer se ni dalo ničesar dobiti, tam na dvorišču pa ogromno gradbenega materiala, železa! Vse je bilo na prostem. Seveda je bilo treba vse skupaj zavarovati, zaščititi pred krajo. Poleg vratarjev so bili tam tudi stražarji in to s puško!
To pomeni, da je gradbišče stražila prava vojska?
Ne, stražili so civili. Na dvorišču je bilo ogromno miz, zbitih iz plohov. Te so bile za železokrivce. Vso armaturo so namreč delali na mestu, dolžinsko, točno po načrtu. Dobri železokrivci so bili tisti fantje. Spomnim se tudi, da je bil tam samo en velik, 500 litrski mešalec. Manjših takrat sploh še ni bilo. Moj oče je bil pa zraven, ker so rabili različno orodje, pa kakšno samokolnico je bilo treba popraviti …
In kakšne pogoje za delo je imel vaš oče?
Sprašujete kako je izgledala njegova kovaška delavnica? To je bil iz plohov zbit nadstrešek, pod njim pa feldšmitna pa nekaj kovaškega orodja: klešče, macole, kladiva … In ko sem očetu prinesel kosilo, so vsi tisti fantje sedeli kar tam, na dvorišču, ob tistih mizah iz plohov. Eni sploh niso imeli nič za jest. Ne predstavljam si, kako so zmogli tako težko delo brez malice.