Poklicno in življenjsko pot igralca Janeza Cesarja je spremljala posebna zgodba, kakršnih danes pravzaprav ni več. Bil je namreč tudi velik ljubitelj knjig, ki so v njegovem življenju odigrale zares pomembno vlogo.
Na poti marljivega igralskega samouka se je v njem, v slutnji, kaj vse bi mu lahko dala sistematična visokošolska izobrazba, kakršne takrat na Slovenskem še niti ni bilo, prebudila prava bralska in zbirateljska strast. Postal je neutruden bralec vsega, kar je izšlo na slovenskem knjižnem trgu in si tako načrtno širil obzorja. Knjiga zanj ni bila le pribežališče v skopo odmerjenem prostem času, temveč neusahljiv vir znanja in široke razgledanosti kot neobhodne spremljevalke njegovega poklica. Z branjem si je namreč načrtno pomagal pri oblikovanju vlog, ki jih je igral.
»Vedno, ko prvič preberem vlogo, se mi v zavesti že oblikuje podoba, ki jo potem oblikujem do podrobnosti. Res je, čim starejši si, tem laže izdelaš značaje in tipe v podrobnostih in posebnostih. V zadnjih dvajsetih, tridesetih letih mi to ne dela težav. V mladih letih pa sem si pomagal z branjem. Zelo veliko sem vedno bral in seveda še berem.« (Janez Cesar, literarni večer RTL, 1962)
V nekaj desetletjih se je v njegovi knjižnici nabralo približno sedem tisoč knjig in ko so ga nekoč ob obisku v domači knjižnici vprašali, ali za kupe knjig na mizi ni več prostora na prenatrpanih policah, je odgovoril: »Ne, ne, prostor se bo že našel. Teh knjig še nisem prebral /…/« (Janez Cesar, literarni večer RTL, 1962)
