Z razvojem mizarstva v samostojni poklic se je pojavila potreba po primernem prostoru za izvajanje mizarske dejavnosti, pri čemer so se stavbe in delovni prostori za izvajanje mizarske obrti vedno podrejali razvoju strojev in orodja.
Sprva so bile delavnice kot samostojni prostor pod skupno streho z bivalnim delom mizarjeve družine. Običajno je bilo mizarski dejavnosti namenjeno pritličje, stanovanjski del pa se je nahajal v nadstropju hiše. Z uvedbo prvih mizarskih strojev na parni pogon je postala proizvodnja bistveno glasnejša. Iz omenjenega razloga so delavnico prizidali k hiši, v naslednji razvojni stopnji pa se je delavnica kot samostojni objekt popolnoma ločila od stanovanjske hiše.
Zasnova mizarske delavnice je bila v določeni meri odvisna tudi od kraja, kjer se je nahajala. Delavnice v mestnem središču so bile običajno bolj omejene s prostorom in niso imele enakih možnosti širjenja kot delavnice v primestju ali na podeželju. Širili so jih lahko le znotraj svojega zemljišča, kar je večkrat pomenilo, da jo je bilo potrebno podzidati ali povezati s kletnimi prostori.
Mizarske delavnice običajno vključujejo še prostore ali stavbe skladiščnega značaja, namenjen skladiščenju surovin ali gotovih izdelkov. Dopolnjuje jih zunanji skladiščni prostor, kjer se skladišči neobdelan les. Mizarski mojster je namreč veliko pozornosti namenil temu, da so bile skladovnice lesa zložene pravilno. Včasih so jih vmes tudi prekladali, saj so na ta način zagotovili najboljše pogoje sušenja in preprečili napake.
