V naslednjem, 18. stoletju, je habsburško Goriško zaznamoval razmah kulturnega življenja, literarnega ustvarjanja in tudi same historiografije. Predvsem je potrebno poudariti, da sta bili tedaj aktualni predvsem dve med seboj zelo različni historiografski usmeritvi, kar ponovno priča o kulturni živahnosti te majhne grofije na stičišču različnih kulturnih vplivov. Ti usmeritvi prideta posebno do izraza ob primerjavi del Rodolfa Coroninija (1731–1791)13 in Carla Morellija (1730–1792).14
Na račun svoje erudicije je med sodobniki slovel zlasti Coronini, avtor dela Tentamen genealogico-chronologicum promovendae seriei Comitum et rerum Goritiae, v katerem je obravnaval goriško srednjeveško zgodovino. Objavljenih je bilo še veliko drugih Coroninijevih del s področje genealogije, diplomatike, hagiografije, vojaške zgodovine. V 18. stoletju je nastalo še nekaj del s področja cerkvene zgodovine.15
Poleg eruditskih del sta na Goriškem nastali tudi dve pomembni deli, iz katerih veje razsvetljenski duh. Sestavila sta ju Carlo Morelli in Anton Muznik (tudi Musnig) (1726–1803).16 Pri tem prideta med drugim do izraza njuno zanimanje za bližnja zgodovinska obdobja, za potrebe sodobnikov in njihovega sočasnega obdobja ter posebna pozornost do novih zgodovinskih tematik, kot so gospodarstvo, zdravstvo, izobraževanje in kultura. Kot najpomembnejšega predstavnika goriške razsvetljenske historiografije in goriške historiografije nasploh je treba izpostaviti Morellija. Njegova angažiranost v okviru državne administracije je botrovala naravi njegovega zgodovinskega dela. Morelli, po izobrazbi pravnik, si je prislužil pomembne funkcije v okviru državne administracije. Leta 1783 je prevzel funkcijo edinega goriško-gradiškega predstavnika v tržaškem guberniju.
Za razliko od Coroninija in mnogih drugih eruditov, ki so privilegirali preučevanje starejših obdobij, se je Morelli v delu z naslovom Istoria della Contea di Gorizia posvečal predvsem bližnji preteklosti. Izčrpno je obravnaval politično, vojaško, upravno, gospodarsko, demografsko in cerkveno zgodovino 16., 17. in 18. stoletja. Gre za zelo inovativen prispevek k historiografiji. Primerjava Morellijevega dela s sočasnimi deli namreč pokaže, da gre za izjemnega historiografa. Silvano Cavazza je izpostavil, da gre za enega najpomembnejših zgodovinarjev habsburškega območja druge polovice 18. stoletja nasploh in da Morellijevo delo lahko stremi po pomenu evropskih razsežnosti.17
Posebnost njegovega dela izvira iz samega koncepta, ki se povsem razlikuje od eruditsko zastavljenega Coroninijevega dela. Prvič je bila goriška zgodovina prikazana ne le s političnega in vojaškega, temveč tudi z gospodarskega, kulturnega, upravnega in verskega vidika. Poleg tega je Morelli pokazal poglobljeno zanimanje za gospodarstvo in upravo. Posluževal se je dokumentov iz različnih arhivov, na primer iz ljubljanskega vicedomskega arhiva, zasebnih arhivov rodbin Cobenzl, della Torre, Rabatta in Lantieri ter arhiva goriških deželnih stanov. Slednjega je v šestdesetih letih 18. stoletja tudi skrbno uredil.18
S poglobljenim poznavanjem in študije primarnih virov se Morellijeva metoda močno razlikuje od kompilatorskega načina dela, ki naj bi ga po Eduardu Fueterju na splošno privilegirali razsvetljenski historiografi.19 Poleg tega se je Morelli ‒ v nasprotju z eruditskim privilegiranjem le izbrancem dostopnega latinskega jezika ‒ posluževal italijanskega jezika.
Razsvetljenski značaj preveva tudi delo Clima Goritiense Antona Muznika iz Sv. Lucije (danes Most na Soči). Muznik se je odlikoval kot vojaški zdravnik v času habsburško-pruske vojne in nato kot goriško-gradiški protomedik. Prizadeval si je izboljšati razmere na področju zdravstva, poljedelstva in živinoreje. Njegovo delo je sicer napisano v latinskem jeziku, a razkriva pristno avtorjevo zanimanje za Goriško in njeno prebivalstvo. Obravnava ne le goriško podnebje, ampak posreduje živo podobo življenja in navad goriškega prebivalstva. Deli Muznika in sploh Morellija sta nenaključno nastali na habsburškem Goriškem, kjer je bilo pod razsvetljenima vladarjema Marijo Terezijo in Jožefom II. vzdušje za sestavo razsvetljensko usmerjenih del navdihujoče in spodbudno.
13 Več o njem: Makuc, 2011.
14 O Morellijevem življenju in delu je na voljo številna literatura, na primer: Gazzetta Goriziana, 11. 8. 1774, št. 7, 28; Novice gospodarskih, obertnijskih in narodnih stvarì, 7. 7. 1855, tečaj 13, list 54, 215–216; Cavazza, 1992, 61–77; Cavazza, 2009b, 1733–1737; Porcedda, 2003b, 19–47; Porcedda, 2003a, 75–87; Iancis, 2003, 61–74; Cavazza, Porcedda, 2003, 89–99; Marchetti, 1979, 560–564; Formentini, 1984, 73–74; Codelli, 1975, 162–163; Manzano, 1966, 134; Štih, 1984, 461–462; De Grassi, 2000, 151–152; Makuc, 2011.
15 Frančiškan in gvardijan svetogorskega samostana Gaspareja Pasconija (1688–1754) je na primer sestavil zgodo- vino tamkajšnje cerkve in samostana (več o njem Makuc, 2011, 87–88).
16 O Muzniku in njegovem delu: Codelli, 1975, 171–173; Manzano, 1966, 137; Manzano, 1975, VII, 275; Marchetti, 1979, 992; Marušič, 1984, 483–485; Marušič, 2000a, 190–192; Marušič, 2005b, 41; Marušič, 2000c, 193–204; Marušič, 1975, 239–242; Zupanič Slavec, 2000, 207–231; Rutar, 1882, 183, 244–245; Dolgan, 2000, 233–249;Tavano, 1988, 53–54; Ledinek Lozej, 2006, 221; Grossi, 2009, 1785–1786; Tavano, 2009, 11–31; Makuc, 2011.
17 Cavazza, 2003b, 13.
18 Porcedda, 2003a, 79.
19 Prim. Fueter, 1970, 444–445.
